Dobro jutro: Pekoči spominki

Ob Jadranu je vsak dan bolj vroče. Na kopnem in na morju. Pa ne samo zato, ker se saga o edinem zalivu med Slovenijo in Hrvaško nadaljuje in dobiva vedno več presenetljivih zapletov. Zanje poskrbijo lahkomiselni junaki, podobni tistim, ki nam izvabljajo vzdihe začudenja v lahkotnih knjigah za na plažo. Avgust je po naravi vroč mesec. Meteorologi so Primorcem včeraj obljubili vsaj še teden dni visokega poletja. Ker bo maestral pahljal morsko gladino, se morje ne bo segrelo v toplo juho in bo z 28 stopinjami še vedno sveže – v primerjavi z zrakom nad celino. O meduzah, ki bi kopalcem puščale pekoče spomine na morje, še ne poročajo.

Mnogoglasni zbori škržatov, v katerih imajo, tako kot v počitniških političnih štorijah, glavno vlogo samci, monotono žagajo navadnim smrtnikom nerazumljive epske napeve. Iz njih lahko srečni kopalci in plavalci, ki jim na srečo še ni treba plavati s potnim listom med zobmi, na skromnih teritorijih, ki si jih na miren način in brez mednarodnih sodnikov izborijo pod kakšnim ne preveč redkim borovcem, poskušajo razbrati, kje je meja.

Južneje ob neštetih obalah enega morja, ki znotraj ne čisto gladkih hrvaških meja kodrasto obliva otoke in otočke, rtičke, gozdičke in skalnate jezičke, ostrina zagrebško-ljubljanskih tonov pojenjuje. Največje dileme hladnih juter, povezane z bližnjo prihodnostjo, so: ali ribe ali jagnjetina, ki je po zmagovitem besnenju »Oluje« z desettisoči srbskih prebežnikov iz Knina in okolice postala draga kot žafran, ker je hrvaško osvobojeno ozemlje po več stoletjih ostalo brez najboljših rejcev drobnice. Tisti, ki imajo radi, da jih peče, ob jadranski magistrali in na tržnicah kot v starih časih kupujejo uporabne spominke za jesen in zimo. Umetelno spletene kite zlate in rdečkaste čebule in belega česna, ki prežene tisoč bolezni, kot so prepričane branjevke, pričajo, da je vsaj tam tradicija lükarstva močnješa od vojn, kapitalizma in kriz.