Tiskane izdaje
Sredi Mediterana plava vulkanski otok, na katerem trdijo, da ga krasi najlepši sončni zahod na svetu. Preveril sem. V resnici ni nič posebnega. Sonce se spusti v morske meglice, cene pijač pa se medtem dvignejo. V sosednjem lokalu uro pred sončnim zahodom sedež odstopijo le tistim, ki naročijo tudi hrano. Ko sonce štrbunkne v vodo, turisti rečejo »Aahh«. Kolektivni »aahh« je precej zanimivejši od dogodka, ki je imel že več sto milijard ponovitev.
Potem pa sem se nekoč peljal proti Kopru. In čudež je bil neprimerno večji od tistega na osamelem vulkanskem otoku. Nisem si delal natančnih zapiskov, a nekako takole je šlo: med vožnjo po primorski avtocesti sonce prvič zaide na vrhniškem klancu. Drugič zaide okrog odcepa za Logatec. Tretjič potone pred Ravbarkomando. Četrtič izgine okrog Nanosa. Potem še enkrat, pred Črnim Kalom. In čisto na koncu avtoceste sonce pade v morje. Ena večerna vožnja, pol ducata sončnih zahodov. Seveda, če na avtocesti ni zastojev.
Analizi, pravijo, mora slediti akcijski načrt. Takle predlagam: ministrstvo za turizem naj izdela natančen letni urnik, kdaj mora popotnik na cesto, če želi avtocesto petih sončnih zahodov videti v najlepši luči. Ministrstvo za informacijsko družbo naj na isto temo sestavi aplikacijo. Dars naj primorsko avtocesto preimenuje v Avtocesto petih sončnih zahodov.
In če si res želimo, da bi dobili legendarno avtocesto, naj Festival morja in sonca objavi razpis, s katerim bi ustvarjalce spodbudili k pisanju popevk o avtocesti, na kateri sonce petkrat zaide. Ministrstvo za kulturo pa naj pridela romantično komedijo o avtobusu na končnem šolskem izletu, ki je okrašen s petimi romantičnimi sončnimi zahodi.
In ko bo legenda rojena, ko bo ves svet vedel za Avtocesto petih sončnih zahodov, pride na vrsto najpomembnejše. V času sončnih zahodov vinjete ne veljajo. Takrat naj popotnik plača polno cestnino.
