Dobro jutro: Pirhi, šunka, potica

Velika noč je najstarejši in največji krščanski praznik. Kristjani ta dan praznujejo Jezusovo vstajenje od mrtvih, zmago življenja nad smrtjo. Na veliki četrtek se spominjajo Kristusove zadnje večerje, na veliki petek so Jezusa križali, na nedeljo pa je vstal od mrtvih. Za kristjane je velika noč predvsem praznik veselja in upanja.

A velika noč je tudi praznik pomladi, očiščenja, sprave, novega začetka. Praznik, okoli katerega je združenih kar nekaj šeg in ljudskih verovanj; moški so si na veliko soboto, ko so šli v cerkev, napolnili žepe s prosom, da bi si zagotovili dober pridelek. V petek se kmetje niso smeli dotakniti tal v znak spoštovanja umrlemu. Med otroki so bile priljubljene posebne igre – sekanje, zbijanje, valicanje pirhov. Na veliki petek so morale gospodinje obvezno kaj posaditi na vrt, saj naj bi to pomenilo dobro rast.

A kakor je zapisal etnolog Damjan J. Ovsec: »Politični sistemi in režimi se spreminjajo, na istem teritoriju umirajo in se rojevajo nove države, oblast religijo in verske praznike enkrat podpira, drugič prepoveduje, ljudje pa – verni, neverni in nejeverni – mirno jedo pirhe, šunko in potico.«

In kakšni običaji, rituali in predvsem strahospoštovanje so se spletli šele okoli teh jedi! To dobro vedo gospodinje, ki si v teh dneh belijo glave, kako potopiti jajca, da ne bo počila lupina, katero barvo uporabiti, da ne bo zraven kemije, je treba šunko prej skuhati, preden jo spečeš, jo dati v mrzlo ali vročo vodo ... Posebna umetnost je seveda potica: od kvasca do rumene skorjice je eno samo gnanje za popolnostjo, ki bo gospodinji v ponos.

Čeprav si praznike običajno voščimo z voščilom vesele, lepe, mirne, morda tokrat ne bo odveč takole: Napolnili si bomo košarice, krožnike, obložili bomo družinske mize, a naj naši prazniki ne bodo prazni!