Dobro jutro: Plohe drugih dimenzij

Vsaka stvar je za nekaj dobra, je bila ena od priljubljenih modrosti moje stare mame. Stari ata je vsako od njih pričakal dobro pripravljen ter oborožen s prepričljivo antitezo. »Voda, Francka,« je znal reči, »za v čevelj, recimo, že ni nikdar dobra, za v kozarec pa le kdaj pa kdaj.«

Nikoli se nisem mogla odločiti, ali pritrditi tezam stare mame, katere besede so nam bile vsem svéte, ali antitezam starega ata, ki jih je vedno podprl z dejanji. Slabosti vode pred prednostmi od sonca obsijanih zvarkov je dokazoval tako, da je z desnico prijel klobuk, z levico dvignil kozarček, in preden ga je v enem samem požirku pognal po grlu, je opozoril: »Duša, bejž', ploha pride!«

Ta svarilni obred je veljal le za zvarke. Kadar je na ubogo duš'co zlil vodo, ga je izpustil. Takrat se je duša, ki je sicer nikoli ni bilo slišati, vedno oglasila. »Pfej!« je kratko odsekala.

Najbrž bi pozabila na plohe svoje mladosti, če naju z red corvette letošnjega rekordno deževnega julija ne bi rekordno namočile drugačne plohe.

Biciklava s corvette skozi gozd. Za nama grom, pred nama sonce. »Bejž'va, ploha!« svari corvette.

Nisva dovolj hitri. Povedriva, nebo se zlije, a treba je priti tudi nazaj. Obrneva. Nazaj gre hitreje. Treba je priti pred drugo ploho.

Corvette uživa. Končno aktivne počitnice! A veselje je kratko. Traja le do tretje kotanje blata in do plohe drugih dimenzij. Obvoziva prvo mlakužo. Se umakneva drugi. Slišim corvette, kako se smeji skozi drnec.

Kar se pojavi tretja, ko morje globoka. Corvette se še danes ne spomni, kako so jo zalile te vode od spodaj. Ve le, da je dolgo drsela skozi mehko rdečkasto blato, vmes slišala nekaj takega kot »duša, bejž', ploha pride«, zagledala moje noge visoko v zraku in ujela občudujoč pogled, ki je biciklal v nasprotno smer z »vauuu, to mi delaj« na ustih.

Nato jo je zalilo.