Tiskane izdaje
Smo v obdobju, ko svetu želimo povedati vse. Morda smo to hoteli od nekdaj, pa nismo imeli možnosti. Zdaj nam tehnologija s skrito agendo šepeta, naj beležimo vsak trenutek našega obstoja in ga delimo z drugimi, da bi lahko nanj pripeli čim več potrditev, všečkov, odzivov. Svet brni v naših dlaneh, naši trzajoči palci pritiskajo na občutljive zaslone, naša ušesa so onesnažena z zvoki, melodijami, kliki, piski, oči prenasičene s podobami, podobami ... Frekvenca se viša in za človeško telo postaja neznosna. Vsa ta nepregledna džungla informacij, dovtipov, fotografij, dražljajev, aforizmov, abotnih posnetkov, ki se mešajo s pretresljivimi posnetki, ki trkajo na našo vest in se mešajo s posnetki plešočih psov ali mladih pevskih talentov, s katerimi smo prestreljeni vsak dan. Ves čas pripeti na mreže prenosnih telefonov in drugih igračk, ki nenehno zahtevajo našo pozornost in jo zadržujejo na vse mogoče načine. Pripeti, omreženi, za vedno. In to nam je celo všeč. Razen v tistih redkih trenutkih, ko se zavedaš, da si nenehno na avtopilotu, da pravzaprav nič več ne čutiš, celo takrat ne, ko misliš, da s svojimi všečki in priporočili počneš kaj družbeno pomembnega.
Tukaj smo torej, če nam je všeč ali ne. Zato je fino, če se vsaj za hip zavedamo, da vsake toliko časa potrebujemo zatočišče, oazo, otok, na katerem ne brnijo elektronska sporočila, novice katastrof, FB-obvestila, opomniki, lajki, tviti. Potrebujemo možnost za pobeg od podob, da bi lahko zares videli. Knjigo. Predstavo. Film. Liffe je v mestu. Tam se lahko v temi kinodvorane, ah, kako staromodno, potopimo v druge podobe, dovolj močne, da se usedejo v podzavest, nas napolnijo, pretresejo za več kot trideset sekund, kolikor traja naša pozornost zdaj. Da nam umirijo misli in se dotaknejo tistega prostora v nas, kjer se čustva še vedno lahko zares odzovejo. Da nas ustavijo. Šele ko se bomo ustavili, bomo lahko razmislili o mejah v naših glavah in bodečih žicah okrog nas.
