Dobro jutro: Polomija

Med jadralskim doživetjem in polomijo je le tanka, nevidna črta. Mi smo jih doživeli vsaj nekaj, polomij.

Prvič smo brezskrbno pluli pred istrsko obalo pred Červarjem. Obalo smo poznali, zdelo se je, da predobro. Zato smo krmilo prepustili manj izkušenemu članu posadke in sami pospravljali podpalubje. Nato je strašansko naredilo BUM! Jadrnica je obstala na čereh na mestu, vrata so se zaloputnila in skoraj odščipnila mezinec moji boljši polovici, prijatelj pa se je porezal na razbitih kozarcih, ki so se razleteli po prostoru. Zelenci pač. Problem je bil, kako rešiti jadrnico, da ne potonemo z otroki vred. Motorna črpalka za vodo ni delala, voda pa je vdirala v trup. No, vsaka šola nekaj stane. In tu smo začeli plačevati šolo. Izmenjaje smo ročno črpali vodo in to počeli vso noč. Naslednje jutro smo kupili kit za delo pod vodo, se s potapljaško opremo potopili pod trup in luknjo toliko zamašili, da smo potem lahko počivali, uničeni in zbiti od stresa, ran, neprespane noči in moralnega mačka zaradi podcenjevanja morja.

Pet let pozneje smo bili le na videz pravi morski volkovi. Zanesli smo se na vremenska poročila in šli spat. Namesto napovedane burje (s kopnega) je najprej zapihal neverin (z morja) in nas neusmiljeno potiskal v skale. Stekel sem v kajuto po nož in kot v morilskem transu v zadnjem trenutku odrezal vrv s sidrom, Radoš je v isti sekundi prižgal motor in odpluli smo iz meter globokega morja na odprto. Morje buči, jadrnica ječi, vse luči na kopnem mrknejo, tema kot v rogu in ne vemo več, kam. Proti jutru, še sredi noči, smo se le prizibali v pristan majhnega mesteca in jadrnico varno privezali. Čez dan smo se vrnili na »mesto zločina« in še enkrat preizkusili potapljaške veščine. Našli smo odrezano vrv s sidrom in jadrnico ohranili nedotaknjeno. Na preostale dogodivščine smo zdaj že pozabili.

Ljudje jadrajo zaradi takih polomij. Vse drugo pa kmalu utone v pozabo.