Dobro jutro: Poslušati tišino

Med najinim rednim vsakotedenskim pogovorom o vseh pomembnih stvareh mi je brat na dolgo in široko pripovedoval o novem albumu Davida Bowieja. »Ko že pomisliš, da je vse narejeno in da te nič več ne more presenetiti, se pojavi Blackstar kot nekaj popolnoma novega!« je govoril vzhičeno. »Dobro poslušaj. Vsako besedo!«

In sem jo. Spet in spet sem poslušala vsako pesem. A kljub temu nisem doumela tega, kar bi morala slišati iz pesmi »Lazarus« ali »Dollar Days«. Celo takrat, ko sem petič predvajala pesem, po kateri je album dobil svoje ime, mi ni padlo na pamet, da David Bowie poje svoj genialni, univerzalni, nadzemeljski »zbogom«.

V ponedeljek je prispelo bratovo sporočilo. »Umrl je David Bowie.« Nenadoma se mi je iz teh besed oglasila vsa tišina, ki je nisem slišala, in takoj sem razumela, da je najtežje v življenju slišati prihajajočo smrt.

Istega dne, ko sem po bratovem nasvetu desetkrat poslušala Blackstar, je umrl najboljši prijatelj mojega sina. Bil je podoben Davidu Bowieju, ne toliko zato, ker je imel očesi različne barve, ampak bolj zato, ker je živel kot nekdo, ki je po nesreči padel na ta planet in si je močno želel, da bi se vrnil na Črno zvezdo.

Če obstajajo izjemna življenja, je lahko tudi smrt posebna? Ali je lahko tudi smrt univerzalna, če se jo odpoje s čudežnimi melodijami, upraviči z neresnično dobroto, prevara z nezmanjšano ustvarjalno energijo? S Črne zvezde je slišati veličasten: »Da.«

Zato danes popolnoma drugače poslušam Davida Bowieja. Rada bi izvedela, kje je tista nota, tisti občutljivi prehod, tista skrita melodija, ki pojasnjuje smisel življenja in pomen smrti. Za zdaj vem samo to, da ljubezen pomeni poslušati vsako besedo, ki jo izgovorijo ljudje, ki jih imamo radi. Ni treba čakati, da nam njihova smrt pojasni, kaj so hoteli povedati. Zato je treba poslušati molče. S široko odprtimi očmi. Z umom brez predsodkov in razumom, v katerem ni prezgodnjih sklepov. To je najteže, se oglaša razum. To je najpomembneje, mu odgovarja duša.