Tiskane izdaje
Odpeljali smo jih do letališča, a jih nismo pospremili do terminala kot tedaj, ko so bili še majhni. Skorajda že odrasli fantje hočejo biti sami, ko se, razburjeni pred letom v eno od poletnih zabavišč evropske mladine, v letališki hali pridružijo prijateljem. Naša dekleta so že lani sama potovala po daljnih deželah in srečno preživela svoje prve velike avanture. Z nostalgijo se spomnimo lastnih potovanj skozi življenje, celo tistih grenkih. Brez njih ne bi bili, kar smo.
Tam, kjer je grenkobe preveč, pa bo morda kmalu pomagala znanost. Mladim, ki žalostni ostajajo doma, ker mislijo, da si ne znajo poiskati prijateljev, znanstveniki že v nekaj letih napovedujejo pomoč pri navezavah socialnih stikov s preprostim pršilcem za nos. Hormon oksitocin naj bi zdravil celo avtizem, kaj šele socialne strahove, ki mnogim otežujejo vsakdan. Vsem, ki v takšnih raziskavah vidijo izgubo časa in denarja, je lepo odgovoril spletni komentator: »Pet let bom moral čakati? To je 157766400 sekund, s prestopnim dnem vred!«
Svet si zasluži, da ga obišče in razišče čim več ljudi, in morda si tega še posebej zasluži Evropa. Koliko vojn je moralo izbruhniti in koliko ljudi je moralo umreti, da smo danes svetilnik svobode za milijone manj srečnih Zemljanov! Krutim državnikom, ki spet rožljajo z orožjem, stoji nasproti armada mladih Evropejcev, ki svoja hrepenenja živijo na potovanjih in študiju v tujini, pa čeprav se radi vračajo domov. Nikoli ne bi smeli dovoliti, da jim vzamejo tisto, kar jih loči od manj srečnih generacij: čudovito razburjenje v očeh, ko se odpravljajo v Barcelono, Vietnam, Ljubljano, Berlin.
V Berlinu med vračanjem z letališča opazujemo udejanjenje evropske zgodovine: Vzhodna Nemčija je bila nekoč kolektivni zapor, danes pa se mnogi, ki so si drugje iskali boljšega življenja, vračajo. Zaradi svobode, miru in blaginje, zaradi mladih in starih svetlečih oči pred novimi življenjskimi potovanji.
