Dobro jutro: Požirek studenčnice

Njegova sposobnost prilagajanja zunanji toploti nam dviga in spušča mejo, pri kateri bo iz tisoč nevidnih izvirov na naši koži začela mezeti slana tekočina.

Dobil pa je ta razvejen kapljični sistem hlajenja telesa vsaj dva povsem nasprotujoča si pomena v človeškem razumevanju. Pri napornih opravilih je postal simbol marljivosti. Preznojene srajce koscev, premočeni predpasniki žanjic, ki so si vanje brisale potne obraze, da jim sklonjenim k tlom znoj ni zalival oči, pa celo v snežni zimi preznojeni drvarji, ki so debelo bukev pripravljali za pot v krušno peč, so izdajali prave delavce. Take, ki si zaslužijo krepko južino in obilno večerjo in ki so si dnevno plačilo zares zaslužili.

Drugačen pa je pomen znojavice, ki se ji izpostavi človek iz dolgčasa, nedela in užitka. Takšna je ono prejšnje delavno znojenje v resnici že popolnoma zasenčila. Iz hladne poletne sence se zavlečemo na pripeko, da se nam odprejo tisti drobni znojni studenčki, ki nas opozarjajo, da bi se morali namesto pregrevanja začeti takoj hladiti. Če jih ne ubogamo, ker smo se odločili, da nam bo to današnji užitek, bomo pač nekaj kozarcev ali kar litrov znoja prelili povsem po nepotrebnem. Pri dolgem pregrevanju nam odteče do dva litra na uro ali celo več kot deset litrov znoja na dan. Z njim tudi veliko snovi, ki telesu škodujejo. Tako dobiva znojenje za užitek tudi koristno poslanstvo, ki pa smo mu ga pridelali sami s tem, da smo v telo vse tiste nepotrebne in nekoristne snovi sploh stlačili.

Ne glede na znojenje zaradi dela, užitka, treninga, tudi nelagodja ali stresa pa je in bo vedno največji užitek preznojenega telesa – krepak požirek hladne studenčnice.