Dobro jutro: Prazna miza

Pred kratkim sem si spet ogledal zabaven star črno-beli holivudski film. Lahko bi zapisal, da takšnih filmov ne delajo več, in potarnal o prozaičnosti sedanje produkcije (kar bi bilo sicer bolj ali manj točno), vendar sem opazil še en detajl, ki se mi je zdel zelo zanimiv. Ker se film dogaja bolj ali manj v pisarnah, je bilo zelo nenavadno videti, da so bile mize seveda brez računalnika, na njih je bil le telefon ter nekaj papirjev.

Kar je zdaj nepojmljivo, saj brez računalnika ni več mogoče opraviti tako rekoč nič. Na videz gre seveda za razpolaganje z vsemi funkcijami, ki jih računalnik omogoča, pa najsi gre za korespondenco, iskanje podatkov, lepo oblikovane dopise in fotografije ali zapletene izračune, vendar je vsekakor še veliko več kot to. Obstajajo številne raziskave, koliko časa zaposleni na računalniku na svojem delovnem mestu porabijo za preverjanje novosti na družbenih omrežjih, igranje iger ali zgolj za brezciljno deskanje po spletu, podatki pa kažejo, da od ene do kar štiri ure na dan.

Statistika je še veliko poraznejša pri mlajših, tisti med 18. in 35. letom menda kar 70 odstotkov delovnega časa porabijo za kratkočasno brkljanje po svetovnem spletu, kot razlog pa navajajo nezanimivo delo, nezadovoljstvo s svojo kariero ali preprosto zdolgočasenost. Če vse to skupaj seštejemo, računalnik verjetno sploh ni več čudovit pripomoček, ki nam olajša in pospeši delo, po nekaterih izračunih bi lahko vsaj v nekaterih poklicih naloge opravili hitreje brez računalnika, saj bi delali brez motenj koncentracije.

Vendar je seveda za takšen korak nazaj že davno prepozno, kar je, je. In tudi občutek, ko bi sedli za mizo, kjer ne bi utripal monitor, bi bil verjetno obupen, verjetno bi se vsakdo počutil popolnoma izgubljenega, če bi imel na razpolago le svinčnik in papir ali pa pisalni stroj. Računalnik je pač naša najpomembnejša virtualna in tudi realna vez s svetom.