Dobro jutro: Prazno gnezdo

Dandanašnji se svet vrti vse hitreje. Otroci prej odrastejo, prej dozorijo, prej začnejo početi neumnosti in prej zapustijo domove. Vsaj zdi se tako. Sindrom praznega gnezda lahko nepričakovano občutijo tudi starši mladičkov, kadar ti odletijo na samostojne počitnice.

V hiši, kjer so še pred nekaj dnevi otroški glasovi tekmovali s tistimi iz risank, vladata mir in tišina. Prvi dan po odhodu je minil v blaženju stranskih učinkov celoletnega prvenstva v trušču. Tega so najbolj boleče občutila ušesa odraslih, ki se morajo (verjetno prej kot generacije pred njimi) spopasti z rahlo naglušnostjo.

Igrače, ki ponavadi krasijo tla vseh prostorov, so bile pospravljene drugi dan, tretji dan je sledil njihov temeljit pregled in četrti dan je polna vreča pliškotov in trde plastike zamenjala lastnika.

Toda kaj početi peti dan? Morda bi izpolnila željo najstarejšega in mlajši dve izselila iz otroške sobe? Šesti dan je bilo treba razstaviti postelje, sedmi dan poiskati najprimernejše pisalne mize. Vmes pa so se našle tudi urice za pravo odraslo življenje.

Osmi dan so se oglasili zaskrbljeni sosedi. Kje so otroci, ki so v poletnih večerih zvonili na vrata in prodajali doma narejene tulipane iz blaga ter se tako učili osnov podjetništva? Deveti dan sem hlastala za vsemi zamujenimi priložnostmi, nato pa že naslednji dan pozabila nanje in se predala nestrpnemu pričakovanju.

Iz avtobusa so se usuli radostnih obrazkov in v nekaj urah je otroški trušč spet preplavil sosesko. »Brez skrbi,« so govorili sosedje, ko sem neuspešno poskušala prepovedovati nove poskuse prodaje tulipanov ali zagotoviti še znosne decibele. »Tako vsaj vemo, da je okoli nas še polno življenja.«

Zvečer se je zdelo, kot da deset dni miru in tišine nikoli ni bilo. Sem jih znala izkoristiti? Mislim, da si bom morala začeti zapisovati, kaj vse želim početi prihodnje poletje.