Dobro jutro: Prehajanja

Nekoga moraš imeti rad, smo s prikritim patosom recitirali v najstniških letih. Minatti je napisal, česar nihče izmed nas za živo glavo ne bi. V letih, ki se začenjajo z enico, je treba biti sam sebi dovolj. Gledati nad glavami drugih, modro molčati in prezirljivo sikati. To je naporno. Zato je treba imeti še skrivni prehod v drugi svet. Šport. Adrenalin. Vsepresežna narava. Mikrokozmos. Vesolje. Poezija. Nekoga je treba imeti rad, pa čeprav reko, drevo ali kamen, se je izmotaval Minatti.

Seveda manjka tisto, kar je zamolčal tudi pesnik, ki je tako obzirno segel v mlade duše; to je prirojena potreba vsakega človeškega bitja, da se čuti sprejetega. Da ga je kdo vesel. Sploh če ta, ki se mu ob srečanju z njim zasvetijo oči in usta razlezejo v nasmeh, ni po krvi iz iste rodbine.

Marc je stal ob robu ceste, nasproti hiše s štorkljami. Na žgočem soncu čakanje ni moglo biti najprijetnejše počitniško opravilo. Ko ustavim, spretno zagozdi nahrbtnik med sedeže in prisede. Najprej po slovensko in takoj potem še po angleško vpraša, ali grem mimo Rakeka. Naslednjih osem kilometrov je bil najkrajši čas, v katerem je mogoče izvedeti življenjsko zgodbo z več usodnimi preobrati. Marc je iz južne Anglije, ki mu že nekaj časa ni več po duši. Kakšnih 25 let. Od dneva, ko je Slovenija razglasila samostojnost, njega pa je novica doletela na Karavankah, kjer se je obrnil in potem dva tedna v neponovljivih okoliščinah spoznaval Slovenijo in Hrvaško, se vsako leto vrača. Vmes je spremenil poklic in postal učitelj. Dobil otroka. Zamenjal nekaj metropol, v katerih je živel. Čez nekaj let se bo preselil v Slovenijo. Zakaj? »Ker imam tu prijatelje. Ker mi je všeč Evropa in evropska ideja, ker sem za ekologijo, ker mi je v Sloveniji všeč hrana.« In sonce in vročina. V vlakom se je odcijazil v Koper, ker je bil naslednji dan s prijatelji dogovorjen za pohod iz Čičarije do Piranskega zaliva. Pri 40 stopinjah? »Ja, to je super, prvih nekaj ur si malo ... tako, potem pa, kot da meditiraš.«