Dobro jutro: Prelomnica

Nekoč bo otok, ki stoji sredi Atlantika, razpadel na dva dela. En del gre na zahod, drugi proti vzhodu.

Objavljeno
22. avgust 2017 18.45
Ali Žerdin
Ali Žerdin

Od tistega lanskega novembrskega jutra, ko je bilo v Evropi znano, da je na drugi strani Atlantika na volitvah zmagal slovenski zet, je najbrž vsakomur bolj ali manj jasno, da se dve celini, Evropa in Amerika oddaljujeta drug od drugega. A nikjer na svetu to dejstvo ni bolj vidno kot v islandskem nacionalnem parku Thingvellir.

Severozahodni del se vsako leto za kak milimeter oddalji od jugovzhodnega dela parka. Če je sezona res dobra, se razpoka poveča za 18 milimetrov. Če geopolitične analize kažejo, da se stari kontinent od novega sveta zadnje mesece oddaljuje z velikim pospeškom, geotektonske meritve ugotavljajo, da je povečevanje razpoke med dvema tektonskima ploščama, evroazijsko in severnoameriško, pojav, ki je precej starejši celo od Donalda Trumpa.

Thingvellir, torej. Videti je kot kanjon, a ga ni izdolbla voda. Kamnita stena, ki je na jugovzhodu, se od stene na severozahodu oddaljuje. Dele razpoke, ki dokazuje, kako se Amerika oddaljuje od Evrope, je zalila voda. In v tem tektonskem jarku čofotajo potapljači, veseli plavanja med tektonskima ploščama.

Tam, kjer je razcep med Ameriko in Evropo najbolj viden, so se pred stoletji zbirali prvi islandski naseljenci in razpravljali o pravilih. Kakšna pravila naj veljajo, da se ljudje ne bodo poklali med seboj. V tej tektonski razpoki so potekala sojenja. In ker je prostor strašno slikovit, so v njej tudi usmrtitve. V jarku so utapljali zločinke, na vzpetini so sekali glave zločincem. Težko je trditi, da je praparlament zasedal na evropski strani prelomnice, usmrtitve pa da so izvajali na ameriški strani, ker je na območju nacionalnega parka tektonskih prelomnic veliko. A nekoč bo otok, ki stoji sredi Atlantika, razpadel na dva dela. En del gre na zahod, drugi proti vzhodu. Za geotektoniko gre, ne za geostrategijo.