Dobro jutro: Prišlo je pismo

Prišlo je pismo iz daljne dežele, iz daljne dežele, iz tujega kraja, iz tujega kraja, od zamorskega kralja. Belo pismo, črn pečat. V Župančičevih časih je bilo pisanje pisem, seveda s pisalom na papir, še ena od žlahtnejših oblik komunikacije.

Pisma so romala po svetu, izpovedovala ljubezen, hrepenenje, v njih so se kresala mnenja mislecev, poetov, glasbenikov in znanstvenikov. Številna pisma so zaradi pomena, bogatih vsebin ali zanimivih pripovedi zaživela novo življenje tudi v knjižni obliki. Danes so se skrila v računalnike, ni več raznolikih pisav (epigrafov ne potrebujemo več!) niti lepih znamk, ki so nekoč polnile albume zbirateljev.

Tudi Pošta Slovenije je spremenila svojo podobo. Ko vstopiš vanjo, se ti zazdi, da si v ceneni trgovini z mnogotero šaro, saj tam ponujajo vžigalnike, bombone, očala za kratkovidne in sponke za lase. Droben ostanek starega časa se v nekaterih poslovalnicah skriva le še v njihovem občevanju s strankami. Prineseš petdeset pisemskih ovojnic in na eni od njih je naslov napisan na roko. Poštnina zanj je višja, morda zato, ker jo poštar težje prebere. Kdo bi vedel.

Na okencu dobiš 50 znamk, kar pomeni, da jih – ob vsej današnji tehnologiji! – lepiš ročno in tudi mokrojezično. Dolgo sem živela v zmotnem prepričanju, da imajo na vsaki pošti tudi ponudbo kopiranja dokumentov, saj se vendar ukvarjajo s papirji. Ne, lahko kupiš bombone, mobitel, luč za kolo ali plastenko za vodo, ne moreš pa dobiti kopije dokumenta, ki bi ga rad odposlal. Če prevzameš pošto za društvo, potrebuješ pooblastilo, včasih pa še poleg pooblastila zahtevajo kopijo osebnega dokumenta predsednika društva ... In da vas ne bo zavedlo – na okencu, kjer piše »sprejem pošiljk«, pošiljke izročajo, ne sprejemajo. Pismo oddajte na »univerzalnem okencu«.

Kaj li nam hoče, kaj li veleva? Pojdimo, pojdimo pismo brat! To je povelje zamorskega kralja ... No, to so samo še pravljice za lahko noč, danes pa je nov dan.