Tiskane izdaje
Dan po premieri Fausta Tomaža Pandurja je, za okroglo mizo sedi ducat Slovencev, številni živeči v tujini, ki so prišli v Madrid na Pandurjevo predstavo.
Sončno sobotno popoldne je, pod nami leži Madrid s svojimi terasami z vrtovi, s strehami, na katerih plešejo angeli, čez mizo v sončno popoldne neobvezno legajo impresije včerajšnjega Fausta, od filozofije do alkimije, od Ikarusa do Platona, od Goetheja do Luciferja, ki ima svoj spomenik prav v tem mestu. Duša te naključne družbe je Lidija Šircelj, desna roka direktorja Círcula de Bellas Artes.
Po drugi kavi na terasi, ki je bila privilegij že sam po sebi, nas je odpeljala na popotovanje po tej arhitekturno in zgodovinsko impresivni ustanovi, s katero diha zadnjih deset let; v tistem trenutku je v njej hkrati potekalo vsaj šest dogodkov. Slikarske razstave, razstava parfumov, gledališka dvorana, v kateri je pred dnevi potekal koncert Randyja Westona, legendarnega jazzovskega pianista, nato se sprehodimo skozi dvorane za konference, kinodvorano, radijski studio pa v tišino biljardne sobe, kjer ravno poteka prvenstvo v biljardu, nato v kontemplativno tišino knjižnice, na razstavo Blance Doble, multimedijske umetnice, med drugim nekdanje sodelavke Pedra Almodóvarja … dokler nas v obokanih dvoranah v naslednjem nadstropju ne objame vrvež festivala španske literature Eñe, kjer se vrstijo literarni večeri z najvplivnejšimi špansko govorečimi pisatelji.
Ko vstopimo, mlada pesnica zamaknjenim poslušalcem, ki sedijo na blazinah in kanapejih, kot v stari Grčiji, bere svojo poezijo …
»Vsakič, ko se prijateljem izgovorim, da sem zasedena, ker moram na koncert, na razstavo, se zavem, kako privilegirana sem. Da je to moja služba,« se nasmehne Vesna. In v tem je najbrž ključ. Ne glede na težo, ki visi tako nad nami kot nad Španci, se je včasih lepo spomniti na to, da smo kljub vsemu (še) vedno privilegirani. V drobnih stvareh.
