Tiskane izdaje
Medtem ko pol Slovenije ječi v jeklenem objemu minus deset, so Kraševci mrazu in burji pokazali figo. Svoje sežanske ceste so solili – saj ni res, pa je – s pršutom.
V newyorškem prirodoslovnem muzeju je napis, da se je naš svet praviloma vsakih 10.000 let pogreznil v ledeno dobo. Obdobje brez ledene dobe traja zdaj že več kot deset tisoč let, zato naj si ljudje ne delamo utvar, saj je samo vprašanje časa, ko bomo spet tam. In vesel sem veleekoznanstvenih razkritij o pregrevanju planeta. Pravzaprav imamo pregreto srečo, ko brije takšna peklenska burja, ustavi promet in ruva drevje, ko nam je žled sesuje gozdove ... Kako bi nas šele zeblo, če ne bi podkurili naši Zemljici!
Kraševci so že vedeli, kako naj se postavijo po robu burji in ledu. Ko običajna sol ne prime, raztrosijo po svojih cestah pršut, sem ter tja še kaj pancete ... V iznajdljivih kraških dušah je takoj topleje, ker zadiši po klenem domačem Krasu. Prvi so se oglasili teoretiki za varno vožnjo: Končno smo izumili patent za učinkovit spopad z ledeno cesto. Potem so se oglasili iz urada predsednika vlade: To je še en dokaz blagostanja, ki smo ga dosegli v našem mandatu, dokaz, da revščine ni. Oglasili so se v STO, da je bila to izredna promocija slovenske kulinarike. A piko na i so dodali novi slovenski kulturniki, ki so zatrdili, da je šlo zgolj za umetniško instalacijo razgaljanja uporne duše kraškega kmeta, ki se bori proti globalizaciji in pogubni evropski kmetijski politiki.
So se pa dvignili tudi iz protiarbitražnega in protievropskega tabora, kjer vedo, da je pršut na cesti šele prvi del »instalacije«. V hipu, ko se bo temperatura še nekoliko poglobila, bodo Kraševci začeli ceste škropiti – s teranom. Ta menda v hipu stopi led in razkrije sleherno bruseljsko umazanijo. Prešeren še ni vedel za teran. Če bi, bi zdaj peli drugačne zdravljice. Nabrusimo kose, morda ...
