Dobro jutro: Prvi sneg

Prvi sneg se zdi kot lahkotni puhec, tudi če je ves moker in težek. Prvi sneg je vir neskončnih radosti za vse, tudi za odrasle. Celo prvo kidanje se zdi zabavno. Takrat se namreč na ulici zberejo vsi sosedje in par besed izmenjajo celo tisti, ki se sploh ne poznajo, ker nimajo psa ali otrok, ki bi jih povezali s sosesko. Kdor ne more več prijeti za lopato, rdečelični druščini športnih rekreativcev priskrbi vsaj skodelico vročega čaja.

Ali sploh še kakšen naraven pojav tako navduši kot prvi sneg? Ima še kaj tako moč, da na plano zbeza staro in mlado? Se tako razveselimo prvega dežja po sušnem obdobju? Poletnega vetriča, ki s svojo svežino prežene zatohlost? Mislim, da se s prvim snegom lahko kosa samo še pisano rumeno-rdeče jesensko listje, ki ga z užitkom naberemo polno naročje, da ga potem vržemo v zrak in opazujemo, kako pada na nas.

Res pa je, da si je tako radost treba znati dopustiti. Prvi sneg je tudi prispodoba tišine, ki leže nad mesto, ko ulice prekrije bela koprena. Takrat se ustavita čas in promet. Mesto potihne in se umiri. Šele s prvim snegom se med nas čisto zares naseli spokojnost, ki jo tako radi opevamo v predbožičnem času.

Nekaj čisto drugega pa je sneg vse druge dni. Takrat navdušuje le še otroke in tiste odrasle, ki se celo po nogah spustijo po mokrem toboganu, če se naključno in brez potrebne opreme znajdejo na zasneženem otroškem igrišču. Ko belina posivi in pršič zažlobudra, se je treba zavestno predati sneženim čarom. Morda tako, da se odpravimo na prvi kucelj, ki jih tudi med mestnimi bloki na srečo ne manjka. Tedaj bomo spoznali, da odpor do snega ne izvira iz tega, da smo prezgodaj zatajili otroka v sebi, ampak iz tega, da smo iz leta v leto bolj prestrašeni. Ne bojimo se le vseh drugačnih, ampak tudi tega, česar se še pred nekaj zimami nismo: divjega, norega, nebrzdanega spusta po malo bolj strmem klancu. Ko strah premagamo, lahko spet polno zaživimo.