Dobro jutro: Ptice

Ptice letijo od nekdaj. Kaj bi jokali, saj znajo nazaj. Morda se vrnejo, če le niso odletele za vedno. Mogoče jim bo kje bolje, želele so, da bi bilo drugače.

O pticah vem malo, žal, zato pa jim pripisujem veliko poetičnosti, lepote. Kot otroka so me naučili, da si ljudje z njimi vračamo hvaležnost: v mrtvih mesecih jih hranimo, da nam spomladi živo zapojejo vrabci, sinice ...; med tem jih občudujemo, se gledamo z njimi. Iz cerkvene zgodovine je znano, da se s ptiči lahko tudi pogovarjamo. Včasih dopustim, da je celo možno, sploh ker domača trata že leta priteguje kosa: zdi se mi, da je vedno isti, neredko pride čisto blizu, kakor da se je vanj naselila pokojna ljuba duša ... O pticah mislim le dobro, v potapljanju ljubkega ponirka ne prepoznavam človeške potuhnjenosti, čeprav so mi povedali, da se zna pošteno znesti nad kom, ki plava preblizu: zaradi ogroženosti. In kako se zabavam, ko popravljam otroka, ki nazorno opisuje, da je v živalskem vrtu videl Aleksandra Velikega – v resnici mu je bil všeč pisani veliki aleksander. Seveda še dobro pomnim Lukca in njegovega škorca, Bevkovega fantiča, ki je imel nekoč »usta odprta, kakor da sanja o pečenih golobih, ki mu letijo v grlo«. O golobih so me prav tako poučili, da so inteligentni, pametna bitja pa spoštujem; vedno jih je premalo, sploh takih, ki so hkrati prinašalci miru. Nemira je, nasprotno, vedno preveč.

Ptice so mi všeč. Zanimajo me ljudje, ki jim hočejo biti podobni – ker verjamejo v neskončnost možnosti. S koliko tankočutnosti osvobaja pisateljica Lídia Jorge svojega junaka iz romana Dolina strasti: potisne ga v širni svet, od koder se ta potem z risbicami ptic javlja v rodno majhnost. Seveda se ne slepi, da tudi neznano okolje ne more postati ptičja kletka, kajti vanjo lahko neprijetno zapirajo občutenja tujstva.

Spoštujem ptice, ki razprostrejo krila in se ne bojijo vzleteti – da bi pogledale, kako je drugje. Kdor se ozre še kam, bolje začuti, kako je doma.