Dobro jutro: Pupa in šjora

Stroškov nimata veliko, prostora ne ogrevata, poleti ne hladita. Če dežuje, sta mokra, če piha, premražena. Na tisoče šoferjev pelje mimo, strank ne manjka. Po nenapisanem pravilu je sadje z obcestnih stojnic domače, boljše. Nihče še pomisli ne na prah, na izpuhe in ne dvomi o ceni.

Le zakaj, torej, ob njunih stojnicah ni še dvajset drugih, podobno iznajdljivih? So kakšni botri, ki delijo dovolilnice, so birokrati, inšpektorji, mafija, ki uravnava trg ...? Gospa, ki počasi prihaja v občutljiva leta in redno ustavlja ob teh tako priročnih in do gospodinj prijaznih stojnic, mi je zaupala njuno poslovno taktiko. Starejši je z vsemi žavbami namazan. Vedno ji v vrečko stisne še dodaten sadež in ji med seštevanjem evrov prekaljeno prijazno zažvrgoli: »Bo pupa še kaj?«

Le 200 metrov dlje je mlajši branjevški vajenec, ki še nikoli ni bral psiholoških priročnikov za trgovske začetnike. Njegovi računi so le za las sprejemljivejši, toda aroganca in bahaška robatost nikakor ne popravita splošnega vtisa. Poleg tega si drzne gospo v prelomnih letih nagovoriti: »No, šjora, kaj ne boste vzeli še teh buč?« Če pustimo ton ob strani, je beseda šjora, ki bi bila morda uporabna za zelo starejšo in torej za gospo brez slehernih gosposkih potez, udarila pri tej gospe povsem mimo. »Nikoli več k temu neotesancu.«

Razvajenost pa taka! Zdaj razumem, zakaj tako malo branjevcev ob cesti. Malenkost za vedno odžene razvajence. Pomislite, kako usodno odvisen je naš svet od nepomembnih podrobnosti. Očitno mora za poslovni uspeh zdaj že vsak branjevec opraviti vsaj začetni tečaj iz psihologije.