Dobro jutro: Razpršenost

Če je katera beseda, ki najbolj določa našo ero, je to fragmentarnost. Ta razpršenost, nevrotičnost, cunami informacij, ki butajo vate brez prioritet, čokoladna torta 115 všečkov, Melanijina modra obleka, cyber solze, fotke lačnih otrok, fotke kužkov, premraženi in lačni begunci in ne nazadnje nekateri odzivi na koprodukcijo v Cankarjevem domu Vojna in mir.

Vsakdo ima pravico do mnenja, včasih so bili to kritiki z veliko začetnico, zdaj lahko mnenje javno zapiše vsakdo in vsakdo se mu s klikom lahko pridruži, tudi jaz: palce gor, palce dol. In morda je Vojna in mir razdelila občinstvo, ne le zato, ker bi režiserju Silviu Purcăreteju »zmanjkalo časa«; tudi zato, ker je bila predstava fragmentarna, razdrobljena, tako kot čas, v katerem smo. Ker nas je natrpala z informacijami in ni dovolila, da se ustavimo, vdihnemo. Neskončno dolg in seksi poljub Jureta Henigmana in Pie Zemljič, klik, ponosno koračenje ruskega zapeljivca Sebastijana Cavazze in dvoboj z Matejem Pucem, Bezuhovim, klik, čarobna, vrtljiva Nataša, ki je enkrat Alja Smrekar, klik, enkrat Viktoria Bencik Emeršič, zapletena v strast z Markom Mandićem - Bolkonskim, klik, orjaška lutka Napoleona, ki govori z glasom Borisa Ostana, plešoči medved, klik, kupi krzna, ki se po potrebi spremenijo v trupla … goreča Moskva, ježa v počasnem posnetku in strahovita prezenca matere Rusije Jerneja Šugmana v krinolini in s petelinom, ki poskuša vzleteti, pa je privezan na vrvico ...

V tistem petelinu sem jaz, smo vsi, za ne več nevidno vrvico pripeti v matrico tega cyber sveta, o katerem smo najprej mislili, da nam prinaša svobodo. V tem svetu lahko površno napišem oceno nečesa, za kar je veliko ustvarjalcev delalo najmanj tri mesece. To je svet, ki ga živimo, svet, ki nam je razcefral možgane, svet, zaradi katerega ne pomislim na sočloveka, svet, zaradi katerega nove generacije izgubljajo koncentracijo, da bi lahko kdaj prebrale roman Vojna in mir.