Koga vse si že srečal, kdo je tisti, ki si ga vzljubil in ga imaš rad, in koga si morda prizadel? Kaj si? Počneš tisto, o čemer si sanjal? Si pri svojem početju še naprej mladostno strasten? Kdo si? Si, kar si hotel postati? Si si všeč takšen, kakršen si – kakršen si bil včasih in kakršen si zdaj? Ti uspeva ohranjati nagajivega otroka v sebi? Kaj piše v gubah na tvojem obrazu in kaj je mogoče prebrati v drži tvojega vse bolj sključenega telesa? ... Si sploh postavljaš vprašanja?
Vsi pogumno sanjamo ali smo vsaj brezmejno sanjarili, fantazije in sanjarije so prazniki misli in kažipoti v želeno prihodnost. Včasih se obnesejo, vedno, žal, ne. Za nepreglednimi ovinki pogosto čakajo presenečenja: prijetnih se, seveda, zelo veselimo, neprijetnih zelo bojimo, povsem izogniti se jim vedno ne moremo. Nismo sami. Za nami je širše družbeno okolje, s svojimi pravili, v njem vlada »zakon trga«, zato se pleše prav tako v njegovem ritmu ... je sporočilo istoimenske francoske drame La loi du marché, ki jo zdaj lahko gledamo tudi pri nas v kinu. Mož, ki je verjetno imel sanje tudi o delu – vsak človek jih ima –, je postal še ena številka preveč. Med nesrečno odvečnimi.
Radovedni otroci so vedno krasna družba. Tudi zato, ker nam kažejo, koliko je v njih volje in strasti, ko preskakujejo oviro za oviro. In kako hitro se učijo in kako pogumno napredujejo, ko širijo svoje najprej ozke svetove in vstopajo vse bolj prostrano v svet. Samo čudimo se lahko, o čem vse sanjajo – kaj bodo, ko bodo veliki – in kako visoke gore so pripravljeni, sposobni in včasih tudi primorani premikati. Hočejo naprej ... Potem enkrat pa se pogosto zgodi, da veliki sklestimo vsemogočnega otroka v sebi.