Dobro jutro: Reciklaža čustev

Človeška pamet obvlada toliko tega. Iznašla je tehnologijo, ki hladilno torbo predela v okrasni okvir, lopatico vetrnice v gliser in mobilnik v prstan. Novi čudeži nastajajo z uničenjem starega. Nekoč je za najlepši čudež veljalo novo življenje. Danes svet bolj kot skrivnost popkovine časti reciklažo. Pametni, pravijo, reciklira. Tehnologija predmet najprej uniči, preden iz njega izlušči najboljše in predela v nov – čudež. Lahko to stori s človekom?

Hladilne torbe iz stiropora namesto na smetiščih končajo na kaminih kot shrambe za neke davne spomine. Človeštvo na leto zavrže več milijonov mobilnikov. Brez reciklaže bi šli v nič tudi milijoni, ki se skrivajo v njih. V ploščah tiskanih vezij so rudniki zlata, srebra in paladija. Združeni v pravem razmerju dajo plemenito belo zlato. Na sto tisoče vetrnic ustvarja čisto elektriko za luči, ki svetijo po Evropi. Stare lopatice vetrnic iz steklenih vlaken na Danskem razkosajo, a jih ne odvržejo na deponije in ne sežgejo v cementarniških pečeh. Iz njih Hamletovi potomci izdelujejo gliserje, ki drsijo po kanalih Köbenhavna.

Le nekaj tehnologiji še vedno ne gre od rok: reciklirati tisto v človeku, kar ljubezen spreminja v sovraštvo, izničuje empatijo, rojeva neprizadetost, lastno srečo pa napaja le v tuji nesreči. Četrt milijona Slovencev, ki so na facebooku spremljali živalsko izživljanje nad človekom in se niso odzvali, nujno potrebuje reciklažo – da bi se izognili pogubljenju prihodnjih generacij. A kateri del njih, ki jih uničenje živega bitja ni zabolelo, sploh reciklirati? Žolč? Prežoltav. Srce? Pretrdo. Dušo? Prezablodela. Poskusimo s čustvi. Morda je še čas, predelati jih tako, da bo človek spet občutljiv tudi za tujo bolečino.