Tiskane izdaje
Nasulo ga je ponoči. Vsem, vernim in nevernim, mladim in starim, mesojedim in rastlinojedim, tistim, ki se bojijo zime, in tistim, ki komaj čakajo sneg. Potem zato, ker polarni mraz, ki se je potuhnil za dvodnevno odjugo, že čaka za vogalom. Čez dan, dva, bo spet škripalo pod podplati. Pa še, kar je sploh najimenitnejši razlog, da se iz velikega lonca kadi in kislo zelje vabljivo diši do sosedov, ker je novo leto. Za večino staro že dva tedna, za manjšino, ki ostaja zvesta še nekemu drugemu koledarju, pa danes. Zato sarme. Poleg glave kislega zelja, malo riža in malo mletega mesa je treba dodati še nekaj sestavin, ki jih ima vsako gospodinjstvo v shrambi. Brez tega ni pravih sarm. A kako izvedeti, kakšne so prave?
Dobrohotno svetujem, da jih tokrat skuhate na pamet, tako, kot je kuhala mama, ali tako, kot jih kuhajo tam, kjer ste jedli najboljše. Po kosilu pa si privoščite izlet v nevarno in pasti polno deželo neštetih receptov, ki imajo na internetnih straneh v južnoslovanskih jezikih vsi ime: prave sarme.
Okusna zimska jed, ki je idealna, ker jo je mogoče skuhati vnajprej in ker blagodejne mlečnokislinske bakterije čudežno zdravijo ubogi organizem, ki smo mu zavdali s prazničnimi dobrotami, je doma na Balkanu. Osnova so listi kislega zelja, vanje zavit nadev iz mletega mesa, malo riža in malo začimb. Dno velikega lonca prekrijemo z narezanim kislim zeljem, po njem pa razporedimo sarme in plasti kislega zelja. Razlike, ki na spletu razvnemajo več kot kuharske dispute, so: kakšno naj bo mleto meso, ali se vmes da tudi kose prekajenega mesa in ali se rahlo prežganje (s panceto ali brez?) obarva z mleto papriko in paradižnikovo mezgo, samo z enim od obojega ali z ničimer. Po branju receptov in pikantnih komentarjev lahko zapišem samo: naj bodo prave vsake sarme, ki so dobre in ki jedce povežejo v dobrovoljno omizje!
