Tiskane izdaje
Na velikem trgu pred markantno cerkvijo na Ptujski Gori ga včeraj nisem mogel zgrešiti. Povsod, kjer je najti vsaj drobno seme starih časov, ga vedno znova srečam. Posebej prepoznavno zavihan klobuk, kakršne so pred pol stoletja po ptujskih ulicah še nosili liki s fotografij Stojana Kerblerja, ga na daleč izdaja. In priznati moram, da me kot magnet potegne k sebi, da ga vsaj pozdravim. Velikomašno romanje na Gori bi brez njega bilo siromašnejše.
Na Jurijevem sejmu na Ptuju sva se dober teden prej zapletla v dolg pogovor, medtem ko je preizkušal trdnost lesenih vil in izza oprsja tipičnega modrega haloškega predpasnika trgal žemljo, ki si jo je privoščil kot sejemski odpustek: »Če bi si jo kupil vsak dan v leskovški trgovini, ta na sejmu ne bi imela takšnega posebnega okusa. Do naslednjega sejma se ga bom spominjal. In če bo oni zgoraj še dovolil, bom takrat spet žulil belo žemljo.«
Že zdavnaj mi je razkril, da mu žemljo v želodcu najbolj blagodejno prepoji šilce pelinkovca. Tako se mu sejem zapiše med najlepše dneve v letu. Tudi na Gori sem naju včeraj povabil na požirek zelenega. Popravil si je klobuk malo na stran, se mi globoko zazrl v oči in me okaral: »Ves pravi okus izgubi, če ga imaš pogosto. Na ptujskem Katarininem sejmu jeseni pa se ga ne bom branil.«
Vem, da se bova že čez dobra dva tedna spet srečala tam gori na slovensko-hrvaški meji na Avguštinu, potem pa spet kmalu na hrvaškem Cvetlinu. Med stojnicami potrebne in nepotrebne krame, med vonjavami sejemskih pečenk, v gneči pisanih in večinoma nepoznanih ljudi je vedno vse drugače in drugačno, nikoli nič enakega. A ima vse isti imenovalec: prav posebno vzdušje. Z zunanjim hrupom naseljuje mir v prsi. Z bogato ponudbo opominja na skromnost. Z gnečo teles na majhnost in samoto. Moj znanec to življenje živi. Jaz ga ob njem le še podoživljam in se vračam v mladost, ki je skrita preživela le še v romarski in sejemski gneči.
