Dobro jutro: Sijaj črnega petka

Padla sem v črni petek v vsem njegovem pogrošnem sijaju.

Prodajalna je bila črna od ljudi in rok, ki so k sebi vlekle hlače, krila, kape, jope … Urejene gospe so si izpred nosu speljevale najlepše komade in si pri tem mršile dodelane pričeske. Ne enkrat se jim je zaradi tuje nerodnosti zataknilo pri besedi. Pred kabinami so bliskali pogledi. Napisi minus 50 % so prebujali speče strasti. Uro in pol sta se dve vrsti po polžje pomikali proti blagajnama. Prodajalke niso sproti pobirale balasta, ki so se ga bojevnice znebile, preden so se podale v zadnjo bitko: v vrsto pred blagajno.

Črno vrsto sva si delili z gospo s prekmurskih ravnic. Mojstrico črnega humorja. »Vi pa samo z enim kosom v tako dolgi vrsti?« me je izzvala. Tisti hip sem pomislila, da bi nujno morali eno blagajno nameniti nam, ubogim primerkom, z enim samim znižanim kosom. »No, takim z do pet kosi pa res,« me je popravila. »Pa saj se kar nekako pomikamo, ne?« je optimistično kazala na sosednjo vrsto. »Ker je tam več moških, gospa! Drugič bomo morale v moške kabine, tam se hitreje slačijo,« se je drla starejša dama s konca vrste. »Ne samo to. V oni vrsti se tudi bolj smejijo.« »Najbrž se nam.« »Gospe, bi me katera spustila naprej? Samo tole kap'co imam,« vpade med nas starejši možak. »Še kupim vam jo, za pol cene,« reče sotrpinka iz vrste. »Samo preizkušal sem vas. Če me spustite vmes … Moški si me niso upali.«

Ko sva s sotrpinko ravno začrtali strategijo za prihodnji črni petek, je do blagajne prispela tudi gospa z zvrhanim vozičkom »cot«. Več jih ni imela nobena. »Pri tejle doma pa še jutri ne bodo potrebovali toaletnega papirja …« »Mislite, da se bodo kar z bluzami brisali?« »Ne, račun bo tako dolg kot rol'ca trislojnega.«