Tiskane izdaje
Eden izmed njih se upehano zvrne na pomendrano travo in zagrize v rdeče-bel sadež, da mu sok brizgne po beli majici. Visoke veje nad njim se šibijo pod težo zorečih jabolk, ki v glasnih valovih, kot toča, padajo z neba. Velike stare jablane se najprej znebijo drobiža, potem pa, kot dobre vile, v travnato naročje zemlje spuščajo zmeraj lepše in slajše sadeže. Škoda, da lahko poje samo enega.
Tudi letos jih bo na tisoče zgnilo pod jesenskim listjem. Pa obstaja sto in en slasten način, kako jabolka uporabiti bolje kot za kompost. In to zaradi sto in enega razloga: italijanski znanstveniki so dešifrirali genom domačega jabolka, ki ima okoli 57.000 genov, največ med vsemi rastlinami. Za »krono stvarstva«, ki za svoj izgon iz raja krivi prav zapeljivo jabolko, človeka torej, je dovolj že okoli 30.000 genov.
Jabolka so edino sadje, ki ga pri nas pridelamo več, kot ga porabimo – v intenzivnih sadovnjakih okoli 100.000 ton na leto, po eno jabolko na dan za vsakega izmed nas. Koliko jih je šele po neštetih jablanah, raztepenih po romantičnih starih sadovnjakih okoli hiš.
Če bi bili na Kubi, kjer zori veliko vrst »eksotičnega« sadja, jabolka pa morajo uvažati, bi za en sam samcat sadež sredi Havane odšteli okrogla dva evra. Tam jih ne bi ribali v dišeče zavitke, z rdečo peso rezali v sočno solato z oljčnim oljem, kumino in limono, in mleli v jabolčnik. Z jabolčnikom so si nekoč gasili žejo tudi v Sloveniji, danes pa jabolka raje pustimo zgniti. »Cider« (angleško) pijemo samo še med dopustom po Evropi. Še posebej v Franciji, kjer gore jabolk končajo v ličnih temnih steklenicah. Kot dišeč šampanjec za vsak dan.
