Tiskane izdaje
Ni mesta za solze, vsaj povsod ga ni. Ste kdaj videli koga jokati na največjih (svetovnih) odrih? Na tiste obsijane odre mislim, ki niso gledališki ali kako drugače umetniški, ampak so ostro politični, hladno diplomatski ali trdo gospodarski. Verjetno ne ali vsaj sila poredkoma. Svet je poln strašnih prizorov, mali ljudje nenehno prezgodaj umirajo v nesrečah, vojne goltajo nedolžne otroke, nemočni delavci kot po tekočem traku letijo na cesto, in vendar: glavni igralci ne utrnejo niti solze. Kaj bi tudi jo, ko pa je to nenadzorovano »žensko histerijo« v sebi že treba znati zatreti, zadušiti ... ali pa se umakniti. Kajne?
Toda solze so v resnici krasne, pa naj bodo znak sreče ali bolečine, naj jih sproža jeza ali sočutje, smeh ali čebula, in četudi se jih še tako sramujemo ali niso nič drugega kot samo krokodilje »kapljice«. Vsaj pod mikroskopom so videti čudovito. Ameriška fotografinja Rose-Lynn Fisher je že pred leti pokazala, da solze še zdaleč niso vse enake, ampak je njihova topografija odvisna od tega, zakaj jokamo: ker morda žalujemo ali smo evforično veseli, ker smo globoko prizadeti ali mrzko zavrnjeni, ali pa samo zato, ker nam je nekaj padlo v oko. Zunaj znanosti, ki ločuje med bazalnimi, refleksnimi in čustvenimi solzami ter zna jasno razložiti, kaj vse je v njih, je umetnica v svoji knjigi The Topography of Tears razkrila nadvse zanimive vzorce solza, prave solzne umetnine. Narava je čudovita kreatorica, tudi v prozornih slanih kapljicah, ki nam včasih uhajajo iz oči, je ustvarila filigransko ornamentiko.
Nič ni nepomembno, tako tudi nobena solza ne more biti potočena zaman. Ali vsaj ne bi smele biti. Naj bodo še tako zasmehovane in zasramovane, vredne ali nevredne, zadržane in požrte, grenke ali kakšne vse še, vedno so menda lepe. Treba jih je samo občudovati pod mikroskopom.
Kdo je zapovedal najpomembnejšim akterjem sveta, da ne smejo pokazati, kaj je v njih lepega?
