Dobro jutro: Špageti

Danes je svetovni dan testenin. Špageti so kraljevski, prav tako pa nobena druga jed iz testa ni tako globalizirana.

Objavljeno
24. oktober 2017 20.08
Zorana Baković
Zorana Baković
Nacionalizem sem pripravljena prenašati samo, kadar je povezan s hrano. Ko mi, na primer, Švicarji trdijo, da nihče ne more izdelati boljše čokolade, kot je njihova. Počakaj, da jo pokusim, pravim, nato pa se vživim v vlogo ocenjevalke narodne dediščine … S koščkom za koščkom prihajam do prefinjenih okusov najkakovostnejšega kakavovca, edinstvenega alpskega mleka, božanskega marcipana …

Zlata medalja!

A ko mi Italijani zagotavljajo, da nihče ne zna narediti tako dobrih špagetov kot oni, se zgodi incident. Glede tega še do kolen ne segajo Kitajcem, ki so izumili to vrsto testenin, nato pa jih je Marko Polo v 13. stoletju prinesel v Benetke … Hm, res je, priznam, da so na Siciliji špagete jedli že okoli 150 let prej in da so jih tja verjetno prinesli Berberi … Pa vendar se ne predam in še vedno trdim, da razen Kitajcev nihče drug na svetu ne vleče tako dolgih vrvi iz testa na tako umetniški način, pri čemer se moka in voda spreminjata v živo energijo, ki, začinjena z omako iz česna in feferonov, ogreje telo in kot gastronomska jedrska bomba prebudi um.

25. oktobra je svetovni dan testenin. Špageti so kraljevski, kajti nobena druga jed iz testa ni tako zelo razširila svoje površine in je ponudila s toliko spremljajočimi okusi. In redke so jedi, ki so tako globalizirane, da jih kot svoje jedo na vseh celinah, v vseh premoženjskih razredih in vseh mogočih verskih prepričanjih.

V nasprotju s čokolado, ki je rezultat zapletene tehnologije in kompleksnega razmišljanja, špageti stavijo na preprostost. Ko jih namotavamo na vilice, razmišljamo o tem, da življenje sploh ni tako zelo zapleteno, ko se vsi problemi združijo v skrb, da nam na srajci ne bi ostal madež. In res, zakaj tako zelo vztrajamo pri narodnostni identiteti, ko pa jo na koncu prežvečimo in prebavimo, nato pa nam od vsega ostane le še okus švicarske čokolade na jeziku ali italijansko-kitajsko-globalnih špagetov na ustnicah. Vse druge sestavine nacionalizma potonejo v kanalizaciji. Mi pa se še vedno pogovarjamo o iluziji posebnosti, ki nam je ostala med zobmi.