Dobro jutro: Streli v Marseillu

Moj prijatelj se piše Prijatelj. Jaka Prijatelj. Na Trubarjevi ulici v Ljubljani ima antikvariat. Na prvi pogled se zdi, da je trgovinica majhna, ko pa odpre predale starih omar, se iz njih zlijejo orjaški slapovi fantastične preteklosti. Ko sem zadnjič zavil k njemu, so se mu oči zasvetile kot vsakemu dobremu trgovcu, ki zna že vnaprej uganiti, kakšna želja je potrošnika pripeljala v lokal. »Časopisi, a ne, te zanimajo,« me je ogovoril. »Seveda. Stari časopisi. Nove sem že prebral.« In potem je prijatelj Prijatelj začel s svojo kratko uro zgodovine.

Iz mape je privlekel prelepo natisnjen dunajski časnik. Interessante Blatt (Zanimivi list) se imenuje časopis. Streli v Marseillu, je zapisano na vrhu strani. Naslov je napisan z majhnimi črkami. Prav nič kričeče. Dunaj, 18. oktober 1934, je natisnjeno čisto na vrhu strani. Čez dve tretjini prve strani je postavljena fotografija. Prizor na naslovni fotki je krvav. Na tlakovani cesti v francoskem obmorskem mestu stoji avto, okrog avta norijo policisti, ob vozilu je častnik na konju, v ozadju teče mož s cilindrom. V avtu pa leži umorjeni jugoslovanski kralj Aleksander. Atentat se je pripetil pred fotografskim objektivom.

Legenda pravi, da je Aleksander tik pred tem rekel: »Čuvajte mi Jugoslaviju.« Medtem ko je prijatelj Prijatelj brskal po mapah, sem se spomnil, da mi je moj oče pripovedoval o nekoliko drugačni poslednji želji jugoslovanskega monarha. »Jeb ..., ubiče me ...« naj bi kraljevsko zaklel. In obležal.

Kompozicija fotografije s krvavim prizorom v Marseillu je prelepa. Kot da bi bil fotograf z atentatorjem Vladom Černozemskim, Makedoncem, ki je sodeloval z ustaši, dogovorjen, kje naj poči kralja, da bo kompozicija optimalna. Kraljevski avto stoji na križišču tramvajskih tirov. Ena proga vodi proti obzorju. Druga proga se odcepi in zavije na levo. Kot da bi nekdo želel povedati, da se naše poti na tej točki razhajajo.

Obletnica atentata je 9. oktobra.