Dobro jutro: Strjevalci časa

Nekega dne sem dobil pismo iz Rusije. Pričakoval sem ga. Bilo je polepljeno z znamkami, roka, vajena cirilice, se je potrudila, da je moje ime izpisala v latinici. Pod kuverto se je skrivala mapa iz lepenke in oglasnega letaka, v lepenko je bila vstavljena manjša plastična mapica, v mapici pa je bil krhek kos potiskanega papirja. Časopis. Letnik 1961. Štirinajsti april. Previdno sem se dotikal dveh dimenzij zgodovine. Komsomolskaja Pravda je začela izhajati maja 1925, ustanovil jo je sovjetski partijski centralni komite. Namenjena je bila komsomolcem, mladim komunistom, starejšim od 14 in mlajšim od 28 let. Ves čas je izhajala kot dnevnik, razen med poskusom državnega udara leta 1991, ko je bila prepovedana. Tudi danes izhaja, le da ni več namenjena mladim komunistom, pač pa ruskim potrošnikom tabloidnih resnic. Moj izvod Komsomolskaje Pravde je nad časopisno glavo okrašen s slikami treh visokih sovjetskih odlikovanj. Zapletena zgodovina časopisa je na naslovnici prešita z zgodovinskim dogodkom. Sedemindvajsetletni sovjetski pilot Jurij Gagarin je 12. aprila 1961 z vesoljskim plovilom Vostok (Vzhod) odletel v vesolje. In preživel. Ko je poletel v vesolje, je bil anonimni komsomolec. Ko se je vrnil, je postal tisto, kar so dve leti pozneje na zahodu postali Beatli. Zvezda. Človek, ki je bil nekoliko bliže zvezdam kot drugi. Na naslovki mojega časopisa je Gagarinov obraz, prekrit z vesoljsko čelado, na sliki je nekakšen zvezdni prah in komet. Zraven pa je članek z naslovom Na obisku pri kozmonavtu.

Časopis diši in je videti kot neugleden kos starega papirja. A časopis je tudi zapisan čas, zamrznjen čas, čas, ki je mumificiran. Če je čas tekočina, je časopis čas, preoblikovan v trdno agregatno stanje. Nemogoče je, da bi celoten veletok časa zmrznil. A vsak dan zamrznemo delček časa. Leta 1961 je časopis zamrznil Gagarinov polet v vesolje, včeraj je zamrznil Puigdemonta. Kdo bi vedel, kaj bo na vrsti danes.