Tiskane izdaje
Prepozno smo videli opozorila prvih mož gorenjskih biserov, naj ostanemo doma. In smo za en dan postali turisti v lastni domovini. Gnečo bomo stoično prenesli, se pomešali med trume tujcev, malo zaplavali, se osvežili, pojedli kosilo.
Ker pa v Bohinju »izboljšujejo nevzdržne razmere v vodi«, smo tja prišli ponižno. V prtljažniku smo imeli njihovega največjega sovražnika, sup. Našo desko za veslanje. Takoj za parkirnim listkom smo iskali legitimacijo zanjo. Dovolilnico. Jo potrebujemo, je ne, tabel ni nikjer, opozoril tudi ne. Seveda jo morate imeti, pojasnijo v prvem turističnem uradu. Vendar – zmanjkalo jih je. Pojdite do naslednjega okenca. Čez cesto, malo navkreber se drenjamo s tistimi, ki iščejo proste sobe, razglednice in spominske magnete. Ponižno plačamo dva evra za ves dan, nalepka ni prenosljiva, nas opozorijo. In še: če je plastika groba, je ne bomo več spravili stran. Ali inšpektorji plavajo po jezeru ali vohljajo na obali, se tiho sprašujemo. Dobimo popis, kaj smemo, česa ne in predvsem, kje to smemo početi. Zadevi se reče vstopno/izstopne točke. Osem jih je in vstop na jezero je dovoljen samo tam. Plaža, ki smo jo ogledovali, travica, senčka, v bližini kavica, torej odpade.
Naš sup je postal plovilo in s plovilom se lahko jezeru približaš tako rekoč samo s ceste. Parkirali pa smo precej daleč. Ponižno gremo do označenega teritorija. Napihnemo desko, držimo se pravil, tam pa dama s pudljem in še ena s čivavo. Gospe bingljata z nogami na naši vstopni točki. Kaj pa turistki vesta o urejanju prometa in dovolilnicah in o slovenščini. In z njima še desetine drugih tujcev. Skratka, švignemo v vodo in zaveslamo, ves čas s slabim občutkom, da povzročamo anarahijo in motimo mir raja pod Triglavom. A s tiho mislijo, da bo ta lična nalepka, ki se kar dobro drži špice našega plovila, prispevala k večji urejenosti in boljši infrastrukturi. Mogoče tudi pobarvala ograjo na skoraj edinem lokalu na obali. Zdi se, da zdaj razpada.
