Dobro jutro: Svetlikanje

V njihovih očeh se nenehno prižigajo lučke radovednosti in veselja do življenja; ko se naučijo nečesa novega, poskakujejo od navdušenja. Kako ohraniti to svetlikanje? Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič pravi, da jih moramo slišati, se jim znati približati in jim pomagati tam, kjer so obstali. »Če bomo v njih znali videti tisto, kar je v njih dobro, bomo uzrli tudi to svetlikanje. In če želimo, da bodo svojo iskrivost ohranili tudi po koncu šolanja, jim moramo omogočiti, da soustvarjajo odnose, ki jih vzpostavljamo z njimi.« Film Abeceda je gledalce po vsem svetu opozoril, da se osemindevetdeset odstotkov otrok rodi visoko nadarjenih in da je po šolanju takih le še dva odstotka. A to po njenih besedah lahko spremenimo. »Če vidimo, da je kozarec do polovice poln, ne zanikamo, da je do polovice prazen. Razlika je, da se v tem primeru najprej opremo na tisto, kar je dobro,« pravi dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. Tega se je treba naučiti in to nas lahko naučijo v šoli. »Če bomo otrokom dopustili, da bodo soudeleženi v teh odnosih, bomo tudi slišali, kako odločno že – pa tudi še – znajo povedati, kar hočejo. Pa tudi, kako ustvarjalni znajo biti.«

Potem se bomo nemara znali odzvati, ko bomo naslednjič slišali: »Gugaj me še, visoko, visoko. Ne grem domov, tukaj bom ostala.« Kako? Tako, kot to počnejo naše babice in dedki, ki v takem primeru vprašajo: »Kolikokrat naj te visoko zagugam?«, saj vedo, da bodo nato slišali: »Velikokrat, petkrat in še petkrat, desetkrat.« Ko to naredijo, oboji odidejo domov zadovoljni. Otroci, ker so bili slišani in udeleženi pri odločanju, odrasli pa, ker so jim prisluhnili, in še vedno dosegli, kar so v tistem trenutku želeli.