Dobro jutro: Ta vrsta ljubezni

Kossan, čarovnik iz Osake, nekega dne ženi prizna, da je zbolel. Zelo hitro ga zapušča spomin. Ona ga objame: »Rada te imam.« Kossan pozabi, kako se skuha juha miso. Toda vsako jutro pozdravi: »Dobro jutro, Micchan!« Ne ve več niti tega, kako se podpisati. Toda kljub temu ima vsakič, ko zagleda svojo ženo, pred očmi ljubezen.

Nekega dne hoče ženi pokazati čarovniški trik nevidnosti. Zavije se v zaveso in hoče skočiti čez balkon. Micchan ga ustavi. Oba jokata. Pove ji, da jo je želel rešiti težav, ona pa mu reče, da ga bo imela rada tudi, ko bo vse pozabil.

Nekega jutra Kossan reče: »Dobro jutro, gospa …« Ona ga objame in mu zašepeta svoje ime.

»Takšna vrsta ljubezenske zgodbe« je film japonskega režiserja Tsujošija Takamure. Sedemminutno mojstrovino bodo predvajali v Cannesu, na Japonskem pa je že prejela številne nagrade.

Je to vrnitev k čisti formi? K preprostosti ustvarjalne moči? K ugotovitvi, da za vse, kar izhaja iz brezpogojne ljubezni, ni treba več kakor dve, tri poteze s čopičem, pisalom ali kamero?

Današnja umetnost – kot med drugim tudi ljubezen – je polna prizadevanj, da se pojasni nepojasnljivo, da se zamegli to, kar je jasno, in da se poigra s temno stranjo svetlobe.

Takamura je svoj film obsijal s soncem. Spremlja ga glasba, ki spominja na melodijo, ki igra med čarovnikovim izvajanjem trikov. Kader je enostaven, dialogi skopi. Sporočilo pa je veliko kot vesolje. Življenje je ljubezen, pravi film. Ljubezen je večja kot spomin.

S pogledom pobožam svoje bližnje, ki se vse manj spominjajo česarkoli. Zavedam se, da bo tudi tedaj, ko bodo pozabili, kako se skuha juha, ko ne bodo več znali napisati svojega imena in ko ne bodo več gotovi, ali sem to jaz ali pa neka »gospa«, med nami svetloba, ki izhaja iz neuničljivih občutkov. Hvala, Takamura! Sedem minut je dovolj za pripovedovanje zgodbe o milijonih življenj. Ljubezen je umetnost, tudi ko pozabimo ime umetnika.