Dobro jutro: Telo

Srečam ga, kadar se počutim izgubljeno, otožno. V času decembrskih lučk sem ga srečala večkrat. Intervjuja še vedno noče, počasi ga bom morda sestavila iz teh drobcev srečanj. Še zmeraj hodi ponosno, s košato belo brado, prodornim pogledom, ki vstopa vate in zazna tudi tisto, kar bi hotel skriti. Njegove roke so dobile alergijo na glino. Čudno, pogosto dobimo alergijo na tisto, kar ljubimo preveč. Na sonce, morje, spomladanske trave, nanj, nanjo.

Kipar Jakov Brdar je mož iz drugega časa, iz drugega sveta. Srečanje z njim je vsakič tak droben zamik, elipsa v času. Vsakič dobim zgodbo, ki me gane. Vsakič mi v roke stisne bajadero, eno pusti na strehi bližnjega avtomobila ali jo podari mimoidočemu. Da bo osrečila nekoga drugega.

Neko mrzlo popoldne, tik pred novim letom, ga spet srečam. Greš z mano, rad bi ti pokazal mojo zadnjo stvar, pravi preprosto. S kolegico se spogledava in mu slediva. Vhod na dvorišče pred Stekleno dvorano Grand hotela Union je zaprt, skozi rešetke vidim bronasto skulpturo človeškega telesa v gibanju, ki so jo odlili v bron za Expo v Milanu. Kvadratura kroga. Skulptura, ki se giblje. Lepo, rečem.

Ni isto, pravi. Stati je treba čim bliže, če hočeš, da se kaj zgodi. Telo skulpture vibrira, kot da se upira sili, ki ga omejuje, in se s kitami in mišicami vrti v neskončnost.

Ne vem, zakaj sem ga naredil takega. Samo služabnik sem. (Ne modeliram jaz, on modelira skozme.) Nekateri pravijo, da je kot svastika. Skomigne z rameni. Pravijo, da so moji kipi grdi, nenadoma reče. Šef restavracije na Petkovškovem nabrežju se je takrat, ko so hoteli postaviti Prometeja, pritožil, češ da ljudje ob pogledu na kip ne bodo hoteli jesti tam.

Ljudje mislijo, da je telo nekaj grdega. Ne vidijo lepote. Jaz tako naredim, par kosov, izvlečem rebra, odprem prsni koš, trebuh ... Ne razumem, v tem je vendar takšna lepota. Telo je kot glasba. Vsak organ ima svojo melodijo, reče. To je že rekel, nekoč, a se zdaj, ko stojim pred njegovim kipom, zazdi, kot da sem slišala prvič. Telo, ki ga opazujem, je brez glave, glava je drama, telo ve.