Dobro jutro: Teorija in praksa

Medtem ko so vse intenzivnejše razprave o nekakšnih utopičnih idealnih in pravičnih družbenih ureditvah se ponekod ne ukvarjajo s suho salonsko teorijo, temveč ukrepajo. Korzika je dober primer, kako so se prebivalci pripravljeni odreči višjemu standardu in živeti nekoliko bolj skromno, v zameno pa imajo svoj mir in nedotaknjeno naravo.

Seveda je v glavni turistični sezoni ponekod tudi tam gneča, vendar je položaj kljub najlepšim evropskim plažam, slikovitim mestom in divji gorati notranjosti popolnoma obvadljiv. Geslo Korzičanov, ki so se nekako sprijaznili s tem, da ne bodo samostojni, zato tam že dolgo ne pokajo bombe, se glasi: nočemo hotelov, turističnih naselij in avtocest, nikomur ne branimo, da nas obišče, vendar naj to stori čim bolj nemoteče.

Če bi želeli bi lahko glede na svoje naravne in kulturne danosti mimogrede po obiskanosti prehiteli s hoteli natrpano Playo del Sol, mondeni Capri ali žurersko Ibizo, vendar jim to še na misel na pride. Trum turistov se poskušajo znebiti tudi s sorazmerno visokimi cenami, zato jih praviloma obiskujejo predvsem nedotaknjene narave željni obiskovalci. Ker na otoku skoraj ni industrije, kmetijstvo pa glede na skromne uporabne površine in logistične težave prav tako ne more pomeniti pomembnejšega izvora prihodkov, bi bil turizem edina logična izbira, vendar so Korzičani odločni, da se ne bodo vključili v prevladujoče trende.

Res niso več tako revni, da bi se morali prehranjevati s kruhom iz kostanjeve moke, klobase iz oslovega mesa pa so danes zgolj lokalna specialiteta, vendar ni dvoma, da bi na račun turizma vsi lahko živeli zelo solidno. Vendar so pripravljeni plačati ceno in nekoliko zategniti pas, to pa je očitno več, kot so pripravljeni storiti drugod, kjer večinoma zgolj teoretizirajo.