Tiskane izdaje
Ob tem času po navadi hitimo na delo ali celo že sedimo za pisalno mizo, in globoko v sebi niti ne bi hoteli, da bi bilo drugače: čarobni so tudi trenutki, ko zaradi dela pozabimo nase in na ves svet. Sem pa tja pa se prikrade vedenje, da je na svetu še kaj drugega in zato se zgodaj zjutraj ustavimo pred vrati ali v bližnjem parku ter prisluhnimo pticam. Ko se dan šele rojeva v tančice temnih oblakov in se med drevesi na vzhodu šele nakazuje sonce, v zgodnji pomladi nešteta ptičja grla že ustvarjajo simfonijo: na levi visoki glas, na desni potrkajoči, bolj zadaj harfe, spredaj violina. Simfonija pač.
Ves dan hitimo za opravili, skrbi nas eno in drugo in žal nam je za tretje in četrto. Izprašujemo se in obtožujemo, se ženemo in obžalujemo, trikrat na dan pa si vsakdo lahko med nami vzame čas za prijeten trenutek. Opoldne beraču, ki vedno stoji pred našo trgovino, poleg navadnih petdeset centov podarimo še nasmeh. Z nobenim denarjem ni mogoče poplačati iskrice, ki se prebudi v starčevih očeh. Ne gre za denar, tega počasi zbira tudi sam, gre za priznanje, da je kljub svojemu položaju vreden nasmeha.
Zvečer je čas za nas. Poskusimo se spomniti trenutkov, ko so iskrice zažarele v naših očeh, ko se nismo mogli nehati smejati, ko se je v nas prebudila otroška radovednost in se je vse zdelo prav. Spomnimo se, kako smo lovili ..., plezali na drevesa in rabutali jabolka, kako se nam je prva školjka, ki smo jo našli na morju, zdela neznanski zaklad. Spomnimo se prvega poletnega tabora s pečeno koruzo, vročega čaja po prvem smučanju. Tako pomirjeni bomo ptice morda slišali tudi v sanjah, čeprav si je v zgodnjem jutru težko predstavljati, da bi lepše zvenele lahko celo tam.
