Tiskane izdaje
Oni dan je najstarejši prišel iz šole ves poklapan. S kapo, poveznjeno čez oči tja dol vse do brade, je jasno naznanjal, da mu ni do pogovora.
Na vprašanje, kaj je narobe, ni odgovarjal. Ta srednja je poskušala posredovati s pojasnilom, da so se fantje pač stepli, kar je čez čas zanikal. Poskusila sem znova: »Povej, prosim, kaj je narobe. Ne morem ti pomagati, če ne poveš.«
Čez čas se je izpod kape le zaslišalo: »Meni lahko pomagajo samo Dedek Mraz, Božiček, mogoče Miklavž in babica.«
Poskušala sem potlačiti smeh. Navsezadnje je to izjavil fantič, ki je lanskega decembra vsem, ki so ga bili pripravljeni poslušati, predvsem pa sestricama, samozavestno razlagal, da Dedka Mraza in Božička ni; da darila pod smrekico nastavljata ati in mami. Zaman je bilo vsakršno zanikanje. Zaman so bile prošnje, naj, če že tako misli, tega vsaj ne govori puncama. Vztrajal je pri svojem. Tako je, ker mu je to povedal sošolec. In pika.
Kako se prepričanja spremenijo, ko se človek znajde v resnični stiski!
Letos tako torej znova verjamemo v tri dobre može (in eno ženo). Resda eden od njih - tisti, ki nosi nocoj - vsaj pri nas doma ne izpolnjuje osebnih želja, ampak deli sadje in čokolado, a kdo ve. Mogoče bo tokrat drugače. Morda bo prisluhnil iskreni želji in pomagal potolažiti žalostno otroško dušo.
In kaj si je fant sploh želel? Zelo veliko slikic nogometašev, s katerimi se kratkočasi med dolgimi popoldanskimi urami. Oni dan so namreč izginile iz šolske torbe. Zato dobri mož številka 1, ki boš nocoj nosil po slovenskih domovih. Dodaj, prosim, k mandarinam in čokoladi še kako dobro misel ali napotilo. Spomni nas, kako pomembno je spoštovanje drugega (in njegove lastnine). Spomni nas, da december ni le čas daril, ampak tudi vrednot. Na te druge mesece prevečkrat pozabimo.
