Dobro jutro: Tristo kosmatih

Vožnja z mestnim avtobusom bi morala biti, vsaj tu in tam, obvezna za vsakogar, predvsem za tiste, ki se iz dneva v dan po svetu vozimo v svojem avtomobilskem mehurčku. Na avtobusu namreč od blizu vidimo vse sorte ljudi, tudi drugačne od tistih, s katerimi se običajno družimo. Pozne večerne ure so še posebno poučne. Takrat se domov peljejo predstavniki delavskega razreda, tisti, ki za svoj večerni šiht dobijo minimalca. Po zgaranih rokah sodeč, večinoma čistilke, po jeziku sodeč, »iz Fužin«, zares ali v prenesenem smislu.

In takrat se domov pelje živahna mladina, po rokah sedeč, fine gospodične, po jeziku pa ... Potnica v zrelih letih si ne more kaj, da ne bi ogorčeno švigala z očmi, ko iz mičnih, skrbno našminkanih ust derejo besede na p in k (ki niso za tisk). Ta naša »zlata« mladina! Potem se posmehne. Najprej sebi in svojemu svetohlinskemu zgražanju ... Kot da smo bili mi kaj drugačni!

In potem ji uide glasen smehec, saj ji je na misel prišel eden tistih spletnih zapisov, ki opevajo lepote Slovenije. Med simpatičnimi informacijami potencialnim popotnikom na sončni strani Alp je namreč tudi seznam psovk, prevedenih v angleščino. Recimo:

Tristo kosmatih.

Krščen matiček.

Solit se pojdi.

Naj te koklja brcne.

In v podobnem slogu naprej.

Te neškodljive kletvice so kar prisrčne, dobesedno prevedene v angleščino pa nepopisno smešne. Ampak še bolj smešno je, da se s temi arhaičnimi besednimi zvezami, s kateri so se domorodci na sončni strani Alp obkladali v nekih davnih časih, no, vsekakor v prejšnjem tisočletju, Slovenija končno uvršča v klub tistih, ki gojijo kar se da eksotične navade in so že zaradi tega vredne obiska. Škoti zaradi dud, Papuanci zaradi ličink na vsakdanjem jedilniku, Slovenci pa zaradi tristo kosmatih.

Ampak kako so na mestnem avtobusu šele turisti presenečeni, ko iz ust mičnih gospodičen zaslišijo besedo na f, ki je v angleščini čisto enaka.