Dobro jutro: Trobentice

Še ves april bodo sončile zdaj še neugledne travnate zaplate in se nam ponujale, da katerega od cvetov narahlo stisnemo med ustnici in iz njega izvabimo pritajeno melodijo. Nisem edini, ki ga razbohoteno rumenilo gosto razraslih trobentic nezadržno mika, da bi legel mednje in v sladkem opoju njihovih cvetov zaspal. Seveda šele potem, ko bi se napiskal njihovih glasov in ko bi že počasi izginjal medeni okus, ki ga pustijo v ustih prežvečeni cvetovi, ko so svoje himnične hvalnice pomladi že odigrali. A se znova in znova v meni predrami lastna prepoved, da bi to cvetje brez potrebe in brez smisla pomendral in polegel.

Četudi se jih nažvečim do roba sladkosti, še vedno ostanejo stotine iz srčkov sestavljenih cvetov nedotaknjenih in ožarjajo okolico, kakor bi sonce najbolj pripekalo prav na to zaplato zemlje. Četudi previdno naberem nekaj pesti cvetja za sušenje, jim potrgam nagubanega in spodaj tako značilno dlakavega listja ravno toliko, da bo razgrnjeno prekrilo kuhinjsko krpo, na kateri se bo sušilo, vsaki od njih ostane dovolj listne površine, da bo prehranjevala cvetne peclje in do konca cvetnega obdobja še preostale svilnate lističe.

Nič pri tem ne zahtevam, da bi použiti cvetovi morali očistiti moje telo. Ne zahtevam, da mi poparek posušenih cvetov okrepi srce ali živce. Ni mi treba čistiti dihal ali lajšati kašlja. Pa nam trobentice kljub temu delajo vse to hkrati. Preganjajo naše glavobole, kakor bi vedele, da z njimi ne bomo prišli tja na njihovo sončno zaplato in jih občudovali, použivali in nabirali. Kakor da bi to prav hotele, nam s svojimi učinki najbolj nazorno dopovedujejo, da smo del enega samega sveta. Ki ga one barvajo, nežnijo, zdravijo, mi pa ... kakor kdo.