Dobro jutro: Turist

Morda potovanje ni nič več pobeg od stvarnosti, ki nas obdaja, temveč iskanje edinstvenosti sveta, v katero verujemo.

Objavljeno
26. julij 2017 17.59
vidic blejski grad
Zorana Baković
Zorana Baković
Pustimo ob strani globalizacijo. Dogaja se turistifikacija sveta. Najsi to želimo ali ne, sodelujemo v njej, ko čakamo na obleganih mejnih prehodih, ko se borimo za prazno mizo v restavraciji, ko vdihujemo vonj sončnih krem na plažah in se sprašujemo, zakaj je razpadel babilonski stolp, da človeštvo zdaj govori več kot sedem tisoč različnih jezikov.

Odgovor se ponuja kar sam od sebe: turizem je nova svetovna ureditev, v kateri ni »tujega jezika«. Vsi govorimo isto – o soncu, morju, hrani, hedonizmu. Razlikujejo se samo narečja.

»Reke turistov niso nič drugega kot velikanski pobeg od tiste stvarnosti, s katero nas obdaja naša družba,« je zapisal nemški avtor Hans Magnus Enzensberger. Že leta 1958 je v slavnem eseju Teorija turizma opozarjal na absurd, da se v begu pred gnečo odpravljamo sproščati v kraje, kjer smo natrpani bolj kot v najgosteje naseljenem naselju, vozimo se v vlakih, ki so polnejši ljudi kot avtobusi v najprometnejših urah dneva, in tako se turizem, pravi avtor, spreminja v Pirovo zmago, saj se je potovanje zunaj sveta, v katerem je vse postalo blago, tudi samo spremenilo v blago …

No, morda od takrat turistično potovanje ni nič več pobeg od stvarnosti, ki nas obdaja, temveč iskanje edinstvenosti sveta, v katero verujemo. Mar nas ne veseli opazovati ljudi, ki se strastno ukvarjajo s kovčkorizacijo in nahrbtnikarizacijo življenja, kako se srečujejo ali hodijo drug mimo drugega na poteh novih izkušenj, kako se zaletavajo ali objemajo na nekaj kvadratnih metrih izbranega kraja, pa vendar uživajo v tem svetem trenutku, v katerem vsi spijo v tujih posteljah, hodijo po nikogaršnji zemlji, se ljubijo v brezčasnih nočeh in brišejo meje v lastnih glavah?

V medijih sestavljajo sezname najboljših in najslabših turistov in ljudje se spet delijo; tokrat na tiste, ki veliko porabijo in za seboj pustijo red, in tiste, ki se divje zabavajo in za katerimi ostaja kaos. Pa vendar so te dni vsi ista kasta: turisti. Misijonarji miru ali dokaz, da živimo v najboljšem obdobju. Pa se tega zavedamo?