Dobro jutro: Verzi od tam spodaj

Kar zaslišim ... Gospa mi v slovo zrecitira najbolj triste (žalostne) verze Čilenca Pabla Nerude v meni najbolj suave (mehkem) vseh jezikov. »Najbolj žalostne verze svojega življenja lahko napišem ... nocoj ...« je recitirala v prav dobri »latino« španščini.

Noben veter ne bi mogel bolj razkaditi megle in nobena luna bolj razsvetliti teme, kot je to storila gospa s poemo o trepetanju zvezd na daljnem nebu, o še bolj daljnih objemih in nočnem vetru, ki kliče pod nebo. In poje ... Verjamem, da je pela iz čiste radosti nad življenjem. Nad vedno novim smislom življenja. Šele v svojem tretjem obdobju je našla čas za jezik, ki ji je od nekdaj v ritmu oleandrov božal ušesa. Prav vznemirila me je. Tako je nekoč pel Juan Octavio Prenz ... Argentinec v Ljubljani z zgodbo o Čilencu, o katerem je španski Lorca – zamislite si, španski! – rekel, da ju družita dve reči: jezik in to, da sta oba – velika. Hvala za vznemirjenje, gospa. Ko enkrat okusiš nebo, se je težko vrniti na prašna tla.

Prav hitela sem domov – k red corvette. Prijateljici na dveh kolesih, ki zadnje tedne v objemu stopnišča lahko le sanja o zvezdnem nebu in prahu tam zunaj. Še malo, pa spet pomlad, ji rečem in sežem v torbico pod sedež. Še so tam. Svinčnik in nekaj lističev. V varnem objemu zadrge, skriti pred vetrom in dežjem, soncem in prahom. S corvette sva že davno opravili z očitki, da »tam spodaj furava« verze. Tile na lističih še najini niso. So le prevod. Poskus prevoda. Igra domače besede s tujo. Le kako bi, recimo, Vitomilova pesem o metulju zvenela v najmehkejšem vseh jezikov?

Mariposa? (metulj) zašepeta red corvette. »Ko tja gor k soncu se dviga, k prašnim tlom nikdar več ni ga ...« Saj res, Vitomil je tako pel. Véliki Zupan. In pomlad je bila takoj bliže.