Dobro jutro: Vesela nevednost

Je hrupa res toliko, da ne vemo, kaj se dogaja okoli nas? Ljudje vstopajo v zgodbe, v samo jedro pripovedi, morda celo zgodovinskih, ne da bi se jih njihovi nagovori dotaknili, in kaj šele, da bi jih prevzeli. A ne mislim na močna, morda kar nebrzdana čustva, v mislih imam človeško pamet.

Prizor je poveden. Sedim v kavarni pred živahnim trgom, čakam ob dobri kavi in zrem skozi umazano okno. V Barceloni sem in ponedeljek dopoldne je; dan po tako ali drugače prelomni referendumski nedelji, ko je več kot dva milijona Kataloncev v nemogočih razmerah glasovalo za neodvisno republiko Katalonijo. Na desno se mi odpira pogled na mestno hišo, na levi je vladna palača. Pred to, »palau de la generalitat« ji rečejo, se zbirajo ljudje, tudi taki s profesionalnimi kamerami; očitno so novinarji in reporterji, kajti že kmalu bomo lahko poročali s tiskovne konference, na kateri bo govoril predsednik Carles Puigdemont.

Za sosednjo mizico v kavarni pa par, tuji, britanski dvojec, v poznih zrelih letih. Na obrazu jima sije zadovoljstvo ob turističnem okušanju neznanega mesta, ki sta se ga odločila obiskati ..., raziskati. Medtem ko klepeteta, me prostodušno nagovorita, pokažeta s prstom proti vladni palači, kjer se te dni spet podira zgodovina, in vprašata: »Gospa, je ta stavba morda muzej ali železniška postaja, ko pa je pred njo toliko ljudi?«

Seveda sem jima odgovorila, kot je treba. »Vladna palača je. Saj veste, kaj je bilo včeraj ... in zdaj bo tiskovna konferenca.« Aha, sta se zbegala z očmi, se brž zahvalila za odgovor in nagnila vsak svojo skodelico budne kave.

Sodobna tehnologija nam lahko približa vse – vse informacije o slehernem dogajanju – in nas odmakne na najbolj oddaljena tla – na visokem nebu je tudi zdaj strašna gneča in na zemlji babilonski hrup –, a bo človek vedno taval predvsem po svojih postajah in si urejal lastni muzej nevednosti ...