Dobro jutro: Višje!

»Kako je sploh mogoče, da smo tako neumni?«

Objavljeno
28. januar 2016 18.51
TOPSHOTS-IRAQ-UNREST-VOLUNTEERS
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
»Bi lahko padli še nižje? Se da zgrmeti globlje?« se za Delo sprašuje senegalski pisatelj Boubacar Boris Diop, medtem ko motri geopolitični svet in se čudi, ko vidi toliko nepopisno slabega in grdega. »Kako je sploh mogoče, da smo tako neumni?«

Neinteligentni smo, ker nočemo zares priznati, da zločinska interesna akcija vedno rodi zlo reakcijo, morda ne takoj, a pozneje se ji ne moremo izogniti. Lahko da celo zaobide kakšno generacijo, toda naslednjo gotovo zadene. Kazen vedno pride, ali ob uri ali z zamudo.

In kako je mogoče, še zanima afriškega intelektualca, da so nekateri (ljudje, družbe) tako slepo zaverovani vase in si domišljajo, kako lahko kar naprej razsajajo pri drugem in krojijo tuj svet po svoji podobi, doma pa bo večni mir in – amen? Nemara zato, ker ni človek, kakor je nekoč dejal Blaise Pascal, ne angel ne zver.

Zlo in dobro kar naprej strastno plešeta z neumnostjo, na vseh ravneh, globalno in nič manj – saj je več kot očitno – lokalno, včasih verjetno tudi intimno. Čim bolj noro se imajo, bolj kot pospešujejo po nareku zla, tem bolj boleč bo padec na tla.

Nekje sem prebrala, kaj lahko naredi že mali človek, če hoče, da se bo manjkrat trpeče udaril, ampak bo bolj modro rasel, da ne bo le gledal, ampak bo tudi znal videti širni svet: naj si najde prijatelje, ki niso njegovih let, naj se druži z ljudmi, ki ne govorijo njegovega jezika, naj spozna nekoga, ki ni iz njegovega socialnega kroga ...

Če bi mali in veliki človek v resnici počela vse to, se ne bi bilo treba senegalskemu pisatelju Diopu, avtorju pretresljive knjige o ruandskem genocidu, in še mnogim za njim nikoli na glas čuditi: Pa kako je mogoče, da smo padli tako nizko?