Dobro jutro: Vitomil Zupan

Ne vem, zakaj nerazumljivo ljubim določene pisatelje, čeprav se z njimi ne strinjam vedno, čeprav me njihovi romani ne nagovarjajo tako strastno kot včasih. Ampak imajo nekaj, kar je mojega, nekaj, v čemer se prepoznam, tako kot se lahko kdaj prepoznaš v očeh neznanca.

Tak odnos imam z Marquezom, Millerjem, Dostojevskim. In z Zupanom. Posebno z Zupanom. Z njim sem odraščala, skozi njegove Levitane in Igre s hudičevim repom sem prezirala, obsojala, uničevala, ljubila, zasovražila ljudi in sistem ter jih spet vzljubila. Ker če ljubiš Zupana, ljubiš vse človeško. Vitomil Zupan je v zaporu preživel sedem let.

»Ta trmasti in kljubovalni človek, ta možata prispodoba svobode, ki mu ni ušla nobena ženska, ta renesančni mož, erotični kralj, ki si je zaradi pokra lakiral nohte, ki je po Ljubljani nosil rumene špičake in ni padel niti po petnajstih konjakih, je grozo zapora, samoto in zlobo paznikov in sojetnikov preživel tako, da je pisal poezijo,« piše Irena Štaudohar v gledališkem listu. V Cankarjevem domu na večeru Šlagerjev in pesmi iz zapora sta Vita Mavrič in Jani Kovačič besedam dala glasbo in telo. Vita v Hraniteljevi rdeči obleki, s slapom rdečih čarovniških kodrov je bila kot privid v njegovi Baladi o poželenju, tak bi bil morda Zupan, če bi bil ženska, ženska, o kateri je sanjaril v nočeh v ledeni celici.

Že v prvem songu Maliki je Kovačičev prepoznavni grobi raskavi glas ustvaril čarovnijo, pred nami je stal in kričal Vitomil Zupan.

To je bil Vitomil, s katerim sem odraščala, to je bil Vitomil, pljunek v obraz sistemu, to je bil Vitomil, hrepeneč po svobodi, utesnjen, mučen v zaporu, a nikdar skrušen in strt. Popolnoma razgaljen pred nami in hkrati največja skrivnost.