Dobro jutro: Voščilnice

Nekoč smo na začetku decembra vsi mrzlično pisali voščilnice. Najbolj pridni so jih napisali že novembra in jih tudi v poštni nabiralnik vrgli v pravem času za prihod še pred prazniki, najprej za stare mame in jezične tete, ki nam vse leto ne bi odpustile, če jih decembra ne bi obiskal poštar. Od tistih manj pridnih so pogosto prispele šele po novem letu, ker nam je zmanjkalo časa za nakup znamk, in včasih so, napisane in podpisane, celo ostale v predalu ter nam še več tednov vzbujale slabo vest. Ker smo se tudi sami razveselili prav vsake od njih, čeprav smo se pošiljateljev spomnili le zelo redko.

Mnogi si decembra še vedno nakupijo razglednic z zasneženimi pokrajinami, otroki na sankah ali kužki z rdeče-belo kapuco na kosmatih glavah, z lepo natančno pisavo zaželijo vesele praznike in srečno novo leto ter pravočasno odidejo na pošto. Številnim pa svinčnik vse bolj negotovo drsi med prsti, saj cele dneve tipkamo na računalnike ali telefone. Stare veščine se umikajo v ozadje in tudi pisemske voščilnice svoje mesto vse bolj prepuščajo elektronskim. A se razveselimo tudi teh in celo skupinskih obvestil na socialnih medijih. Časi se spreminjajo, celo s starimi starši smo lahko veliko pogosteje v stiku kot nekoč, če le premagajo strah pred novimi tehnologijami.

Časi se spreminjajo, naša hrepenenja po bližini in prijateljstvu pa ostajajo. Ko se jih ob praznikih zavemo še bolj kot prej, se tudi spomnimo, da smo vse leto hiteli za svojimi opravili, ne da bi prav pomislili na številne sorodnike, prijatelje in znance. Ali smo jih celo grdo užalili, morda kar v prepričanju, da delamo najboljše. Je mogoče odpustiti, je napako mogoče popraviti?

Življenje teče naprej, a si še vedno želimo, da bi nam poštar prinesel voščilnico. Pravo ali elektronsko.