Dobro jutro: Vrtiljak

Umetnost nam vedno znova prišepne tisto, na kar pozabljamo v prehitrem vsakdanjiku: Kaj je najpomembnejše v življenju. Kaj šteje. V resnici je pomembna le ljubezen, iskrena ljubezen v najrazličnejših razmerjih in oblikah: med dvema, v družini, kot prijateljstvo, simpatija, dobrohotna odprtost, kot naklonjenost neznancu in neznanki.

Tudi v Kralju Ubuju, predstavi, ki jo te dni igrajo v Drami, na koncu opomnijo, kako človek nima drugega kot le svoj lastni čas – in ljubezen v njem. Nihče ne more vedeti, koliko mu je odmerjeno, zato je še toliko manj razumljivo, zakaj tako neljubeče razmetavamo trenutke. Razsipni smo z nizkimi udarci, kakor da ne bi bili končni; a večina se ne bo nikdar zapisala v privzdignjeno večnost.

Ves čas množično sedamo na vrtiljake, ki jih za nas z vso silo zaganjajo drugi – vedno znova in v vseh okoljih se povzpne kakšen kralj Ubu –, a ne zato ker bi se hoteli dvigovati v lastni iskrivosti in prostodušnosti, ampak da bi se brezglavo prepuščali. Zdaj divjamo v eno smer, zdaj nas obrnejo v drugo, potem pa spet noro drugam. Ta trenutek se smejemo, kar krohotamo do solz, že hip pozneje pa se zavemo, kako neotesano se režimo napačnim šalam, kako patetični smo v svojem slepem vrtenju med predsodki in stereotipi, sprevrženo nametanimi vse počez. Hajdi, in že hitimo v nov krog do naslednjega neslanega vica! Bolj bodeče kot v njem brijejo norca iz nemočnega drugega, močnejši se počutimo mi!?!

Čas je cikličen in linearen hkrati. Vsak dan je ponovljivo zaporedje prebujanja in uspavanja ter vsega dragocenega vmes. In vsako sveže jutro je novo napredovanje proti intimnemu koncu. Na tej poti se moramo vsi vsaj nekje globoko v sebi zavedati, da štejejo le pristni odnosi, medčloveška razmerja, toplina.

Hvala za umetnost, da tu in tam ustavi podivjani vrtiljak kruha in iger.