Dobro jutro: Vse barve ženskosti

Praznik romske kulture je nenadoma postal tudi praznik lepote vseh barv in oblik, manifestacija različnosti.

Objavljeno
29. maj 2015 20.56
Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga
Peljem se na romski festival v predmestje Pariza; postaja bazilika St. Dennis, posvečena mučeniku, ki so mu oddrobili glavo, potem pa je z glavo v naročju odromal do vrha Monmartra.

Pred baziliko, v kateri so pokopani francoski kralji, je festival romske kulture. Najprej nastopi ruska skupina s svetlolasimi plesalkami s krili, ki se razpirajo kot metuljeva krila, naslednji so romunski Romi, slišim zvok orienta, rap, tehno ritme. Tretja skupina prihaja iz Andaluzije, izjemna flamenko kitara, pevčev predirljiv raskav glas, dokler ne vstane plesalka, gladka, pokončna.

Ne vem, ali sem kdaj videla boljši flamenko, razen pri Maríi Pagés; celoten oder in avditorij se trese pod udarci njenih pet, potrkava, topota kot bik, drhti, kot da nas z vsakim udarcem pet pelje bliže nečemu, kar je strašno, lepo, vzneseno, trenutek ekstaze, transcendence. V njenem telesu se borita dva demona, je črni sveti bik v areni in je matador, ki ga poskuša ubiti, vidim zgodovino Andaluzije, arabski kalifat, inkvizicijo, preganjanje drugačnih, balet smrti in hkrati poklon ženski moči. Pod odrom, med skupinami Romov, Francozov, priseljencev z vseh celin … kot živobarven otok stoji skupina afriških žensk, ki začarane strmijo v ples na odru; s širokimi boki in obilnimi ritnicami, ovite v tradicionalne oprave Senegala, Malija ...; na glavi imajo pokrivala, ki spominjajo na umetelne bleščeče skulpture, njihove roke so obložene z zapestnicami, svoja telesa nosijo ponosno, sijejo v lepoti.

Praznik romske kulture je nenadoma postal tudi praznik lepote vseh barv in oblik, manifestacija različnosti. In manifestacija sobivanja. Skozi glasbo naroda, ki je bil povsod in je od vseh in od nikogar hkrati.