Dobro jutro: Začarani krog

Pevec, rojen kot Renaud Séchan, tudi sklada in ne piše le pronicljivih tekstov za svojo glasbo, ampak se je podpisal pod avtobiografijo Comme un enfant perdu, Kot izgubljen otrok. Njegovo življenje so prav tako filmi, in zvezdnik počne še marsikaj: pada in se vzpenja, pije in se izgublja, predvsem pa ustvarja in se upira – drugim in sebi.

Mnogi ljudje imajo francoskega »kavboja« Renauda radi, občudujejo njegov glas, njegova besedila, kitaro in karizmo, zraslo iz zapletenega družinskega okolja. V sebi ima malega človeka, po materinem rodu razume delavca, za katerega noben čas ne postreže z dovolj pravicami, kaj šele s pravo občutljivostjo. A po očetovi strani mu je blizu tudi odmaknjenost intelektualca, v njem je zrasel razmišljujoči književnik, ki zna z besedami morda celo bolje kot z življenjem … A še najbolj se zdi izgubljeni sin Renaud od nekdaj upornik in ena tistih glasnih duš, ki se ne znajo tiho upogibati. Pri šestnajstih je v svoji prvi pesmi himnično siknil očetu: Crève, salope, Crkni, kurba, in v imenu vseh otrok cvetja, ki so se maja 68 upirali v pariški Latinski četrti, streljal na avtoritete, lažne in prave.

Še vemo, kaj so hoteli hipiji in čemu so se postavljali po robu, a ko Renaud avtobiografsko piše o prevratniški mladosti svoje generacije, uporablja (tudi) besednjak, kot bi bilo danes: izkoriščanje, nemoč delavcev, brezpotje univerze, skorumpiranost elit, egoizem, vojna in mir, zlo denarja, neenakosti … – morda zato, ker se spominja zdaj in se ne more izviti sodobni govorici, ali pa smo res obsojeni na začarani krog človeštva, iz katerega ni mogoče izstopiti. Vedno je vse podobno, a v resnici je vselej vse drugače enako; s strastno besedo Revolucija na barikadah ali brez nje. Človek je večni nepoboljšljivec, ki se nikoli ničesar ne nauči … Kar z muko dosega človeštvo, se zdi vedno komaj za obliž.