Tiskane izdaje
Vsak konec je povezan z zadnjo željo. Ker je koncev ob koncih sveta navadno toliko, kolikor je prebivalcev planeta, bo v prihodnjih dneh na svetu najbrž več kot sedem milijard zadnjih želja. Ena silnejša in bolj goreča od druge …
Spomin na prvo zadnjo željo sega k sosedoma, ki sta se na skrivaj pripravljala na konec sveta. Vsi drugi so iz desk, ki so se pred drvarnicami ponavadi pojavile zjutraj in za katere so vselej trdili, da jih čudežno jemlje noč, zbijali zajčnike. Le pri njiju nikoli nobene deske. Dokler ni soseda lepega dne potožila, da tudi Jehovove priče niso več, kar so bile. Ves mesec sta z možem zbijala čoln iz desk z zadnjo željo, da preživita, ko bo vse druge vrag vzel …
Pred leti se je na pročelju hiše tik glavne prometnice proti Ljubljani čez noč pojavil napis. Z velikimi rdečimi črkami je nekdo vesolju s pršilom zaupal: Moja zadnja želja je, da od strehe do temeljev se podre. Ni jasno, ali je tudi on verjel v konec sveta ali se mu je morda zgodil le konec ljubezni – a izpolnila se mu ni nobena od želja. Svet še kar obstaja in hiša tudi. V večnosti je končal le – napis.
Pokojni Gvido Počivalšek, gospod stare šole, industrialec, mi je na enem svojih zadnjih sprehodov, ko mu težka sapa skoraj ni dala več dihati, zaupal zadnjo željo: da ga ne glede na to, kdaj bo umrl, pokopljejo na njegov rojstni dan zraven Ane*. Malce morbidna, tale vaša želja, sem mu rekla, vedoč, da je Ana »smrt storila« že med vojno. »In vi ste od tega trenutka porok, da bo tudi izpolnjena,« je pribil. Več mesecev je moralo miniti, preden so ga položili k – Ani. Življenje je minljivo, onostranstvo večno. V tem je najbrž bistvo zadnjih želja.
* hotel Počivalškovih na Sveti planini nad Trbovljami, ki je bil
