Dobro jutro: Zadružne vile

Berem, da bi po desetletjih nemilosti zadruge spet lahko postale zanimive tudi pri nas. Pri minus petnajst stopinjah je zima najlepša ob topli peči. Z Javornikov pritiska burja, ki jo je iz Kvarnerja prineslo skozi Gorski kotar. Brije tudi ob morju, mimo Trsta proti Benečiji. Primorci so pogrešali malo mraza, ker je zdravilen za drevje in vinsko trto. Kot obubožani ruski plemič, ki se ne zmeni za surovo stvarnost in nič milejše napovedi, s prstom po zemljevidu rišem dolga potovanja v tople kraje in delam velike načrte o aktivnem državljanstvu, kmetijski samopreskrbi, ekološkem aktivizmu, utopičnem antikapitalizmu in drugih vejah ustvarjalnosti. Po medmrežju prileti novička, da so v največji trsnici na svetu, v bližnji Furlaniji, uspešno prestali testno obdobje štirih let, kolikor traja, da se trsna cepljenka vraste v zemljo in soncu ukrade prvo naročje sladkega grozdja. Toda to ni novica. Iz Rausceda vsako leto pošljejo po vsem svetu 60 milijonov sadik. Novica je to, da so lansko jesen pridelali prvo vino iz cepljenk, ki so jih, brez genskega inženiringa, vzgojili v takšne sorte vinske trte, ki jih ni treba škropiti s kemičnimi pripravki in ki prenašajo mraz do minus 24 stopinj Celzija. Končno bomo lahko imeli vinske gorice tudi na Notranjskem!

Uspešna trsnica je zrasla na pusti in revni prodnati ravnici, kjer so po golem naključju odkrili svojo zlato jamo. Rauscedo je zdaj kraj, ki ga poznajo v vseh vinskih deželah. Na rahlo dvignjenih vrtičkih iz okrasnega grmičevja in cvetja gledajo lepe nizke hiše. Ko vprašaš, kdo stanuje v teh furlanskih vilah, ti ponosno povedo, da so to hiše 250 članov trsničarske zadruge, tistih, ki delajo in imajo v skupščini vsak po en glas, ne glede na začetni vložek.